Piše: Bogdan Sajovic
V visoki starosti 99 let je umrl soprog britanske kraljice Elizabete II., princ Filip. Dolga leta je zvesto služil kroni in svoji kraljici. Bil je princ politično nekorektnih izjav, ki so zabavale javnost in razburjale poklicne nergače.
V 100. letu starosti je umrl soprog kraljice Elizabete II., princ Filip, vojvoda Edinburški. Glede na 68-letno vladavino kraljice Elizabete II., ko ji je princ Filip ves čas zvesto stal ob strani, je bil za mnoge Britance kot nekakšen dedek, ki je v njihovem življenju navzoč, odkar pomnijo, zato je njegova smrt za marsikoga nekakšen šok. Kraljica je pogosto dejala, da je bil princ Filip v mnogih turbulentnih trenutkih njene vladavine njena glavna opora, njun zakon, ki je trajal 74 let in v katerem so se rodili štirje otroci, pa ljubeč in srečen.
Pokrovitelj 800 organizacij
Princ Filip se je rodil leta 1921 na Krfu v Grčiji kot princ Filip Danski in Grški. Po očetovi strani je izhajal iz danske kraljeve hiše, katere stranska veja je pridobila tudi grški prestol, po materini pa iz Battenbergov, ki so bili stranska veja Velikih vojvod Hessenskih. Filip se je rodil pravzaprav na poti v izgnanstvo, saj je v političnem prevratu njegov oče moral zapustiti Grčijo. Po ločitvi staršev so se njegove sestre poročile v nemške knežje hiše, on pa je odšel v Anglijo, kjer so se njegovi sorodniki Battenbergi primožili v angleško kraljevo hišo in tudi poangležili svoj priimek v Mountbatten. Filip je obiskoval pomorsko akademijo in se kot oficir britanske vojaške mornarice pogumno bojeval v Sredozemlju, na Atlantiku in Pacifiku. Po koncu vojne se je v Veliki Britaniji zaročil z daljno sestrično Elizabeto in leta 1947 sta se poročila. Ko je Elizabeta leta 1952 nasledila očeta na prestolu, je princ Filip končal pomorsko kariero in se posvetil protokolarnim dolžnostim. Ob domačih in tujih protokolarnih obveznostih in obiskih, ki sta jih opravila skupaj, je princ Filip od leta 1952 samostojno, a seveda v kraljičinem imenu opravil več kot 22.000 protokolarnih obiskov doma in tujini. Ob tem je bil tudi častni poveljnik vrste britanskih vojaških enot in pokrovitelj okoli 800 organizacij tako humanitarnih, znanstvenih, izobraževalnih, gospodarskih kot športnih in okoljskih. Dolžnosti je opravljal vse do 96. leta starosti, ko se je upokojil, ker so ga »nekoliko dohitela leta«.
Princ politične nekorektnosti
Britanski javnosti pa je ostal v spominu tudi kot princ politične nekorektnosti. Tekom desetletij so njegove izjave zbujale smeh, povzročile pa tudi nekaj sivih las zlasti diplomatom. Ob obisku Kitajske je denimo svetoval tamkajšnjim britanskim študentom, naj ne ostajajo predolgo, če nočejo dobiti poševnih oči, na obisku afriške države je folklorno skupino vprašal, ali »se še obmetavajo s temi zadevami (kopji)«, pred obiskom Sovjetske zveze pa je novinarjem dejal, da se veseli obiska, čeprav »so ti prasci pobili pol moje ruske žlahte«. Sicer pa so bili »žrtve« njegovih politično nekorektnih izjav politiki, plemiči, industrialci, študentje, umetniki in vsi vmes. Zanimivo pa je, da so se vsem tem zdele prinčeve izjave zabavne, namesto njih so bili ogorčeni le poklicni užaljenci in podobni prenapeti »aktivisti«. Velika večina javnosti se je torej ob prinčevih »kontroverznih« izjavah predvsem zabavala in ob njegovi smrti mnogi menijo, da bo poslej svet precej bolj dolgočasen.
