Piše: Andrej Sekulović
Levica se danes poslužuje taktik političnega teoretika Saula Alinskega, ki je napisal knjižico Pravila za radikalce. V skladu z njegovimi nasveti je njena strategija posmehovanje vsem, ki imajo nasprotna stališča. Alinsky je postavil temelje za ideologijo »woke«, vplival pa je tudi na Hillary Clinton.
Levičarji že skoraj sto let pomikajo Overtonovo okno sprejemljivega. Ideje, ki so veljale včasih za radikalne, postajajo danes splošno sprejemljive. Nekoč marginalne skupine dobivajo osrednjo vlogo v zahodnih družbah, hkrati pa smo priča tudi normalizaciji dekadentnih in nenaravnih načinov življenja. Gre za posledice uspešne kulturne vojne, ki jo levica vodi proti Evropi in Zahodu že več generacij. Ob normalizaciji nekoč nesprejemljivega pa postajajo splošne tradicionalne vrednote nezaželene. Če so bili glavni podpihovalci te kulturne vojne misleci Frankfurtske šole in očetje kulturnega marksizma, ki so prisegali na dolgo pot skozi institucije, pa je bil eden njenih glavnih strategov ameriški Jud in levičarski aktivist Saul Alinsky. Njegova strategija levičarskega aktivizma, ki jo je orisal v knjižici Pravila za radikalce, je nedvomno gonilna sila današnje levičarske ideologije »woke«, obenem pa je Alinsky vplival tudi na Hillary Clinton in Baracka Obamo.
Kdo je bil Saul Alinsky?
Saul Alinsky je bil sin judovskih priseljencev iz Rusije. Rojen je bil v Chicagu v ameriški zvezni državi Illinois 30. januarja 1909. Študiral je na Univerzi v Chicagu, potem ko je imel nekaj služb, pa se je leta 1938 odločil, da se bo popolnoma posvetil političnemu aktivizmu. V času španske državljanske vojne je zbiral prispevke za Mednarodno brigado komunistične internacionale. Kasneje se je posvetil predvsem organiziranju skupnosti in velja za očeta tovrstnega aktivizma. Med drugim je bil mentor organizacije Woodlawn iz črnske soseske Woodlawn v Chicagu, v 60. letih pa se je posvetil urjenju organizatorjev skupnosti. V sklopu tega je uril predvsem predstavnike črnskih skupnosti v Kansas Cityju in Buffalu pa tudi mehiških migrantskih skupnosti v Kaliforniji. Čeprav velja za političnega teoretika, se je bolj kot ideologiji posvečal strategiji in pristopom, ki jih je zatem prenašal na svoje »učence«. V 60. letih so njegove teorije pripomogle k razvoju nove levice, ki se je sčasoma namesto delavcem začela bolj posvečati različnim manjšinam. Samega sebe je imel za »radikalca«, kar odražajo tudi njegova dela. Leta 1946 je napisal svojo prvo knjižico, ki je pravzaprav bolj priročnik za socialne spremembe, z naslovom Reveille for Radicals ali Budnica za radikalce. Svoje najpomembnejše delo, ki je prav tako priročnik za levičarske aktiviste, pa je napisal pred smrtjo leta 1971. Gre za knjižico z naslovom Rules for Radicals oziroma Pravila za radikalce. Kmalu zatem je Alinsky umrl, in sicer 12. junija 1972. Knjižica Pravila za radikalce je postala biblija organizatorjev levih protestnih gibanj.
Pravila za radikalce
Kot je bilo že rečeno, se je Alinsky bolj kot sami ideologiji posvečal strategiji in pristopu do aktivizma. To se odraža tudi v njegovih Pravilih za radikalce. Glavni namen vsebine knjige ni prepričati bralca o pravilnosti določene politične ideologije, saj pisatelj izhaja iz predpostavke, da se bralec že strinja z njegovimi ideološkimi stališči, ampak mu kot somišljeniku hoče predstaviti najuspešnejši in najučinkovitejši pristop do vsakodnevnega aktivizma. Kdor spremlja sodobna identitarna desna gibanja in pozna glavna načela t. i. nove desnice, bo vedel, da pripisujejo osrednji pomen metapolitiki. Metapolitika pomeni spreminjati družbo, glavne družbene vrednote in prevladujočo kulturo na tak način, da bo javnost postala dojemljiva za določene ideje in politična stališča. Metapolitika je tako prvi pogoj za družbenopolitične spremembe, saj ustvarja razmere za politični uspeh. Čeprav je danes metapolitični pristop postal glavno načelo desničarskih in identitarnih gibanj, levica uporablja takšen pristop že dlje časa. Tako bi lahko rekli, da je knjižica Pravila za radikalce glavni metapolitični priročnik levice in samooklicanih borcev za »družbeno pravičnost«, vključujoč pripadnike zadnjega levičarskega trenda, t. i. ideologije woke ali »prebujene« levice.
Trinajst glavnih pravil
Alinsky je začrtal trinajst glavnih pravil, ki se glasijo nekako takole; 1. Moč ni v tem, kar imate, temveč v tem, kar sovražnik misli, da imate. 2. Nikoli ne delujte zunaj svojih sposobnosti. 3. Vedno, ko je mogoče, delujte zunaj sposobnosti svojega nasprotnika. 4. Prisilite sovražnika, da se drži lastnih pravil. 5. Najmočnejše orožje je posmeh. Pred njim se je skoraj nemogoče braniti, hkrati pa ujezi sovražnika, ki bo zato prej storil napako. 6. Dobra strategija je tista, v kateri uživate. 7. Strategija, ki se »vleče«, postane dolgočasna. 8. Stopnjujte pritisk. 9. Grožnja je po navadi videti večja, kot je. 10. Glavno načelo strategije mora biti delovanje, ki vzdržuje nenehen pritisk na nasprotnika. 11. Če dovolj dolgo zagovarjate nekaj negativnega, se bo spremenilo v pozitivno, v svoje nasprotje. 12. Cena uspešnega napada je konstruktivna alternativa. 13. Izberite si tarčo, onemogočite jo in jo polarizirajte. Ob branju teh pravil nam postane jasno, da gre prav res za strategijo današnje levice. Pravili št. 8 in 10 sta značilni tako za slovenske kot tudi za tuje levičarje, ki vedno znova iščejo razloge za stopnjevanje pritiska na svoje politične nasprotnike. Spomnimo se, česa vse so obtoževali Trumpa v ZDA, ter kako levi mediji in politiki pritiskajo na zdajšnjo slovensko vlado. Tudi pravilo št. 4 je treba izpostaviti, saj vemo, da levičarji svoje nasprotnike stalno obtožujejo hinavščine, medtem ko so velikokrat prav sami dvolični. Vendar pa danes pride do izraza predvsem pravilo št. 5.
Posmehovanje kot strategija
Levičarji se danes vedno znova posmehujejo političnim nasprotnikom, prav tako zasmehujejo in žalijo evropsko civilizacijo in kulturo. Njihova strategija je takšna, da se obnašajo, kot da so njihova stališča splošno samoumevna, zaradi česar naj bi imeli moralno avtoriteto pridigati drugim, kako morajo živeti. O liberalno levih dogmah ne sme nihče podvomiti. Če se kdo z njimi ne strinja, ga zasmehujejo ali označijo za »nestrpneža«. Njihov odnos je vedno pokroviteljski. Če kdo trdi, da npr. rasa ali spol nista le »družbena konstrukta«, ga bodo zasmehovali, češ da naivnež ne ve, da rase ne obstajajo in da je spolov lahko nešteto. Tako že desetletja taktično zmanjšujejo pomen nacionalne in predvsem rasne pripadnosti Evropejcev. Seveda gre tu za tipično dvoličnost, ki smo jo že omenjali. Nihče od levičarjev nima težav pri definiranju npr. črnske ali azijske identitete in celo podpirajo identitetno politiko manjšin, ki se je razvila ravno iz načel organiziranja skupnosti, ki jih je zagovarjal Alinsky. Po drugi strani pa belo identiteto opredeljujejo v strogo negativnem pomenu. Pozitiven pristop Evropejcev do njihove bele identitete označujejo za supremacizem in za izražanje »belega privilegija«, ki naj bi ga bili deležni vsi belci samo zaradi svojega rasnega izvora. Sicer imajo na Zahodu kvečjemu temnopolti danes privilegije, saj velikokrat dobijo službo ali pa so sprejeti na univerze zaradi t. i. pozitivne diskriminacije oziroma popolnjevanja rasnih kvot in zagotavljanja zadostne »raznolikosti« v vseh panogah, vendar levičarji in liberalci kljub temu trdijo, da obstaja »beli privilegij«. Nadalje so za »wokerse« dobri le tisti belci, ki se sami odrečejo svoji belski identiteti in se obnašajo pohlevno zaradi domnevnih kolektivnih zločinov bele rase. Tem belcem naj bi »kulturni voajerizem« pomagal razumeti druge kulture in lastne privilegije. Priznati morajo, da imajo zaradi barve svoje kože določene ugodnosti, zaradi česar morajo v imenu enakosti pokazati določeno obžalovanje. Ideologija »woke« tako sprejema le takšne belce, ki so do svoje rase in zgodovine kritični in ki so pripravljeni v imenu »družbene pravičnosti« odpraviti oziroma žrtvovati svojo rasno dediščino na oltarju multikulturalizma. Dobri belci so torej le tisti, ki aktivno sodelujejo pri uničenju lastne rasne identitete, vsi drugi pa so tako ali drugače »rasisti«. Glavna strategija »prebujene« levice, da belce usmerijo na pot lastnega izumrtja, pa je pokroviteljsko zasmehovanje in spodbujanje občutka krivde.
