4.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 5 decembra, 2022

Obnova nagrobnega spomenika barona Andreja Čehovina (1810–1855)

Piše: Park vojaške zgodovine Pivka

Stotnik Andrej Čehovin je naredil izjemno vojaško kariero, saj se je od navadnega vojaka povzpel do čina stotnika. Znan je bil kot eden najpogumnejših in najznamenitejših vojakov svoje dobe. Bil je edini častnik v vsej zgodovini avstrijske armade, ki je dobil vsa tri najvišja odlikovanja za pogum; poleg vojaškega reda Marije Terezije je bil namreč odlikovan tudi z dvema medaljama za hrabrost, in sicer z zlato in srebrno medaljo 1. stopnje.

Nagrobni spomenik barona Andreja Čehovina na pokopališču v Badnu pri Dunaju je bil zapuščen in zanemarjen, zato se je na pobudo Ivana Martelanca, svetovalca SAZU za raziskave kulturnega delovanja Slovencev po svetu, Park vojaške zgodovine odločil spomenik obnoviti. Pomoč pri tem je ponudilo slovensko podjetje Guardaris in v oktobru ter novembru 2022 je bil tako v sodelovanju s pristojno pokopališko službo spomenik obnovljen. Obnova spomenika bo simbolično obeležena v petek, 2. decembra 2022, ko bo v okviru obiska v Republiki Avstriji venec k spomeniku položil minister za obrambo Marjan Šarec.

Andrej Čehovin se je rodil 26. avgusta 1810 pri Rokčevih v Dolancih ob robu Vipavske doline. Ljudsko šolo je obiskoval v Postojni, gimnazijo je začel v Gorici in končal v Novem mestu. Pri  21 letih, ko je postal polnoleten, je stopil v vojsko in postal topničar 4. topniškega regimenta. Glede na sposobnost in prizadevnost so ga nadrejeni poslali v podčastniško šolo. Po šestih letih je napredoval v ognjičarja (topničarskega narednika), leta 1847 pa so ga povišali v nadognjičarja (topničarskega štabnega narednika).

Njegova bleščeča kariera se je začela v vojni z Italijo leta 1848. Čehovin se je zelo izkazal v bitki pri Montanari maja 1848, kjer je kljub ranjenosti s svojima dvema havbicama natančno in neutrudno obstreljeval močnejšega nasprotnika ter Italijane zmedel do te mere, da so v paniki zbežali. Čehovin je zaplenil njihove topove, vozove, konje in strelivo ter za svoje zasluge prejel srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Z neustrašnim pogumom se je ponovno izkazal že čez dva meseca v bitki pri Sommacampagni. V hudem boju je zadal Italijanom resne izgube in, ko je padel pomočnik poveljnika baterije, sam prevzel poveljevanje bateriji ter zaradi številnih izgub tudi sam energično pomagal pri polnjenju topov. Po koncu bitke mu je feldmaršal Radetzky osebno pripel zlato medaljo za hrabrost. Že naslednje jutro se je brigada, v kateri je služboval Čehovin, spet zapletla v boje z Italijani in nadognjičar Andrej Čehovin se je zopet izkazal s svojo veliko sposobnostjo ter izjemnim pogumom. Že takoj naslednji dan je bil povišan v poročnika in postavljen za poveljnika baterije. Veliko znanje, sposobnost in pogum je pokazal tudi v naslednjem letu, ko se je izjemno izkazal v bitkah pri Mortari 21. marca ter pri Novari 23. marca 1849 in si prislužil vojaški red Marije Terezije. S tem je bil tudi poplemeniten, postal je vitez, že 20. junija 1850 pa je bil povišan v barona. Decembra 1852 je bil povišan še v stotnika drugega razreda in prestavljen h konjenici, ki je veljala za prestižni rod vojske. A si je očitno želel nazaj k topništvu, saj se je že čez dve leti vrnil nazaj k 2. artilerijskemu polku. Isto leto je tudi napredoval v čin stotnika 1. razreda.

Poleti 1855 je na službovanju v Mantovi baron Čehovin močno zbolel. Zdravit se je šel v znamenito zdravilišče Baden pri Dunaju, kjer je 10. septembra 1855 umrl star komaj 45 let. Z vsemi vojaškimi častmi je bil tam tudi pokopan in vojno ministrstvo mu je postavilo nagrobni spomenik.

Andrej Čehovin kljub bliskoviti vojaški karieri in dejstvu, da je postal baron, ni pozabil svoje domovine. Redno je pisal staršem, rad se je vračal domov in se družil s prijatelji iz otroštva. V domačem kraju so mu leta 1898 postavili celopostavni spomenik, za katerega je načrt izdelal Maks Fabiani. Po prvi svetovni vojni je obstajala resna nevarnost, da fašisti spomenik uničijo, zato so ga domačini razstavili in zakopali. Odkopan in ponovno postavljen je bil šele leta 1987. Leta 2006 je bila po baronu Čehovinu poimenovana vojašnica Slovenske vojske v Postojni.

V Parku vojaške zgodovine, ki je na nacionalnem nivoju pooblaščen za ohranjanje vojaške premične in nesnovne dediščine, se trudimo za ohranjanje slovenske vojaške tradicije ter z njo povezanega zgodovinskega spomina. Zato smo zelo veseli, da smo uspeli obnoviti nagrobnik tako pomembnega rojaka  in se zahvaljujemo vsem, ki so pri tem pomagali: podjetju Guardaris, ki je prevzelo večji del stroškov, g. Ivanu Martelancu, ki je dal pobudo ter poskrbel za koordinacijo, in slovenskemu obrambnemu atašeju polkovniku Milanu Kranjcu.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine