3.5 C
Ljubljana
sobota, 3 decembra, 2022

Cerkveni učitelj, ki je prevedel Sveto pismo v latinščino – je bil res doma iz Slovenije?

Piše: Blagovest.si

30. septembra goduje sveti Hieronim. Koprska škofija je izbrala prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev za svojega glavnega zavetnika.

Sveti Hieronim je bil rojen okrog leta 345 ali 347 v mestu Stridon, ki je ležalo na Krasu, na tromeji treh tedanjih pokrajin. Izhodišče za ugotavljanje lege kraja je, kakor je tudi vsem znano, oznaka ‘quod Dalmatiae quondam Pannoniaeque confinium fuit‘. Malo verjetno je namreč, da bi pisec mesto istovetil s sorazmerno dolgo mejo med dvema pokrajinama, bolj verjetno pa je, da je mesto istovetil s stičiščem meja dveh pokrajin na meji s tretjo pokrajino: zahodno mejo Dalmacije in Panonije na meji z Italijo.

Mnenja o tem, od kod izvira sv. Hieronim, so zelo različna. Zaradi omembe Dalmacije prevladuje mnenje, da je bil doma z območja sedanje Hrvaške, nekateri pa ga uvrščajo tudi v Štrigovo (nekdanjo slovensko vas), ki je bila leta 1947 priključena Hrvaški, ali pa v Zrenju v Istri. Nekateri, kot denimo papež Benedikt XVI., omenjajo celo Emono kot njegov domač kraj. Zadnje raziskave pa kažejo, da vas Strane pod Nanosom še najbolj ustreza lokaciji Stridona.

Kot že rečeno, se je sv. Hieronim (gr. s svetim imenom) se je rodil okoli leta 347 v Stridonu v premožni krščanski družini. Kot piše Ognjišče, so nadarjenega dečka starši poslali v šole v Milan in Rim, kjer se je učil slovstva, govorništva in modroslovja. Veliko je bral, zato je mojstrsko obvladal latinski slog in se izuril za pisateljevanje. Na začetku posta 366 se je vpisal med katehumene in se poglabljal v Sveto pismo in krščanske spise. O veliki noči istega leta ga je papež Liberij krstil. Kmalu zatem je potoval proti severu, se ustavil v Trieru, kjer je spoznal družbo asketov in se odločil za bogoljubnost.

Leta 370 se je napotil v Oglej, kjer se je vključil v krog škofa sv. Valerija. Razpravljali so o bogoslovnih vprašanjih, študirali Sveto pismo, živeli krepostno in zdržno ter imeli duhovne pogovore s pobožnimi ženami. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni. Leta 374 se je odpravil na Vzhod. V sirski Antiohiji se je učil grščine in hebrejščine. Za tri leta (375–378) se je umaknil v puščavo Halkis vzhodno od mesta med menihe puščavnike. Ostro telesno pokoro je združeval z duševnim delom. Veliko je bral, pisal pisma prijateljem in znancem. Spoznal je, da puščavništva ne bo mogel prenašati. V letu 379 se je dal posvetiti za duhovnika in odšel v Carigrad, kjer je bil dve leti (380–381) v šoli škofa sv. Gregorja Nazianškega, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Od tam je s svojimi knjigami in rokopisi spet prišel v Rim. Papež Damaz I. ga je tako cenil, da ga je izbral za tajnika in zaupnega svetovalca. Kot odličnega poznavalca Svetega pisma ga je spodbudil, naj predela latinski prevod Svetega pisma. Hieronim se je dela takoj lotil. V Rimu je kmalu zaslovel tudi kot asket in učenjak. Bil je duhovni voditelj kroga rimskih pobožnih matron, ki so se zbirale pri vdovi Marceli. Razlagal jim je Sveto pismo. Nekatere so se odločile za samostansko življenje in šle z njim v Palestino. Papeža Damaza I. je nasledil Siricij, ki za Hieronimovo delo ni imel posluha, zato je Hieronim poleti 385 zapustil Rim in se za zmeraj preselil na Vzhod. Najprej je obiskal svete kraje, znane iz Svetega pisma. Naslednje leto se je ustalil v Betlehemu, kjer je vodil moški samostan, ki ga je tam postavila bogata Rimljanka Pavla, in bil duhovni voditelj ženskega samostana.

Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil znanosti. Skoraj trideset let je namenil prevajanju Svetega pisma. Zaslovel je tudi s svojimi bistrimi razlagami svetopisemskih knjig in z drugimi spisi. Na stara leta so ga mučile skrbi in bolezni. Onemogel, slep in osamljen je ta mož, čigar življenje je bilo en sam boj, umrl 30. septembra leta 419 ali 420. Njegove ostanke so v 13. stoletju prenesli v Rim, kjer počivajo v baziliki Svete Marije Velike. Ob 1600-letnici njegove smrti se ga hvaležno spominja vesoljna Cerkev, posebej še mi, saj mu je, kot se zdi, zibelka tekla na tleh, ki so zdaj slovenska. Njegova pot do svetosti ni bila lahka. Imel je vročekrven, razdražljiv značaj, hitro dojemljiv razum in dar ostrega razsojanja. Ni pa znal potrpeti s puhloglavimi naduteži, ošabnimi oblastniki in nerazsodnimi kritiki. Teh slabosti se je zavedal. Redke so osebnosti, ki bi svoje napake tako odkrito priznale, kakor jih je Hieronim, zato vzbuja posebno spoštovanje. Dušam, ki so hrepenele po popolnosti, je bil moder in potrpežljiv vodnik.

Največje Hieronimovo delo je prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Na to se je – ne da bi vedel – pripravljal vse od tedaj, ko se je posvetil bogoslovni vedi. V oglejskem krogu je skupaj z drugimi študiral Sveto pismo, med bivanjem v Antiohiji je s tem študijem nadaljeval in se vneto učil hebrejščine. Njegov materni jezik je bila latinščina, obvladal pa je vse finese grščine in hebrejščine. Ko je leta 382 prišel v Rim, je že slovel kot odličen poznavalec Svetega pisma, zato ga je papež Damaz I. spodbudil, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma.

Več preberite TUKAJ

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine