3.7 C
Ljubljana
torek, 13 aprila, 2021

Aleš Lavrenčič: Violina zahteva veliko truda in discipline, a je oboje na koncu poplačano

Mladi slovenski zamejski violinist Aleš Lavrenčič je februarja letos prejel prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju violinistov »Crescendo Competition« v New Yorku, letošnje je tudi posebno priznanje na »Vienna International Music Competition«. To je njegova zgodba.

Aleš Lavrenčič je doma iz Doberdoba in se je rodil kot drugi od treh bratov 8. marca 1998. Kot pravi, imajo vsi trije glasbo v krvi: mama je ljubiteljska pevka, oče pa je profesionalni glasbenik, maestro v Tržaškem opernem gledališču Verdi, diplomirani pianist in zborovski dirigent ter docent harmonije na slovenskih glasbenih šolah v zamejstvu. Mlajši brat študira čelo, po poklicu pa je tonski mojster, starejši brat pa je po poklicu kolesarski mehanik v športni trgovini in se ukvarja z narodnozabavno glasbo: igra diatonično harmoniko. Lavrenčičevi živijo v Doberdobu: radi imajo vaško življenje, radi se ukvarjajo z domačimi deli na polju in na vrtu. Poleg glasbe jih druži veliko navdušenje nad gorskim svetom. Radi se podajo na družinske ture in pohode v Julijske Alpe, pozimi pa na smučišča. Druži jih tudi petje v vaškem mešanem pevskem zboru »Hrast« iz Doberdoba, ki ga vodi oče Hilarij Lavrenčič. Tudi z zborom gredo pogosto v gore, vsako leto se 15. avgusta odpravijo na Sv. Višarje, kjer pojejo pri maši, kar je že 30-letna tradicija tega zbora. Aleš pa na Sv. Višarje z zborom hodi že od svojega drugega leta starosti. Z odbojko se je ukvarjal do 15. leta, potem pa je moral ta šport zaradi študija glasbe opustiti.

Violina od malega

Z violino se je Aleš začel spoznavati že v vrtcu pri treh letih in pol. Oče je namreč opazil, da ima fantič zelo dober posluh, saj je na klavir večkrat samo po posluhu posnemal skladbe, ki jih je igral starejši brat. V začetku je bilo igranje na violino za Aleša le nekaj zunajšolskega. Starši so ga spodbujali, naj se ukvarja tako z glasbo kot s športom, a je imela glasba vseeno že v otroštvu prednost pred športom, ki je bil le sprostitev. To pa predvsem zato, ker je oče profesionalni glasbenik in je vedel, da glasbena pot zahteva veliko truda, da se doseže uspeh. Dokler je Aleš hodil v vrtec, ga je oče spremljal pri igranju na violino zjutraj, ko je vstal, nato ga je peljal v vrtec, kasneje pa je Aleš le redko vadil violino pred šolo, saj ni prav rad zgodaj vstajal. To se je dogajalo le izjemoma, ko je vedel, da čez dan ne bo imel dovolj časa za vajo. Ko je Aleš obiskoval Znanstveni licej Simona Gregorčiča v Gorici, je hkrati obiskoval akademski trienij na konservatoriju v Vidmu. Obiskovanje dveh šol hkrati od 15. do 19. leta je bilo zanj velik izziv in je zahtevalo veliko truda in discipline, vendar mu je to dalo veliko možnosti v glasbenem svetu. Znanstveni licej je Alešu ugajal, a je venomer dajal prednost glasbi. Profesorji so ga sicer spodbujali, naj se za licej bolj potrudi, toda Aleš je izbral glasbeno pot in se ni vznemirjal zaradi povprečnih ocen na liceju.

Odprte možnosti

Konservatorij je Alešu odprl veliko poti: spoznal je nove prijatelje, s katerimi še danes sodeluje, igra in koncertira. Skupaj s prijatelji iz videmskega konservatorija je osnoval mladinski orkester »Filarmonici Friulani« in je zadnja tri leta tudi njegov koncertni mojster. Z leti so »Filarmonici Friulani« postali kar pomemben orkester v Furlaniji Julijski krajini pa tudi zunaj nje. »Prek konservatorija sem spoznal tudi državni orkester italijanskih konservatorijev, v katerega sem bil leta 2016 sprejet in s katerim sem igral na kar nekaj koncertih, najpomembnejša sta v Rimu in na Dunaju. Leto kasneje sem v istem orkestru postal koncertni mojster,« pripoveduje Aleš Lavrenčič, ki je imel vlogo koncertnega mojstra tudi v državnem orkestru italijanskih konservatorijev. Na konservatoriju se je vpisal v razred prof. Stefana Furinija, glavnega koncertnega mojstra tržaške opere in gostujočega koncertnega mojstra v milanski Scali. Njegovo mesto profesorja je nato prevzela prof. Diana Mustea, izredna violinistka in docentka iz Moldavije, s katero je Aleš v zadnjih letih veliko napredoval. »Prav njej sem izredno hvaležen za vse, kar sem v zadnjih letih dosegel, saj si je zame vzela veliko časa in žrtvovala veliko truda. Za vedno ji bom zelo hvaležen. Z njo sem končal triletni študij v Vidmu leta 2017 v juliju, in sicer teden dni po opravljenem maturitetnem izpitu. Brez mature nisem mogel diplomirati na konservatoriju, tako da sem po dolgoletnem mučnem dvojnem študiju končno potegnil črto nad vsem, kar sem doživel, in se končno lahko posvetil samo glasbi, tistemu, kar sem si v prejšnjih letih želel,« se vesel spominja Aleš, ki je omenjeni prvi diplomski študij končal z najvišjo oceno, pohvalo in posebno omembo na Konservatoriju Tomadini v Vidmu pod mentorstvom prof. Stefana Furinija, Diane Mustea in Lucia Deganija.

Nestalen urnik

Vodilo, ki mu Aleš, zadnjih osem mesecev zaposlen kot profesionalni violinist v Tržaškem opernem gledališču Verdi, sledi že od nekdaj, je preprosto: »Don’t worry, be happy and never give up!« Skoraj noben delovni dan ni enak prejšnjemu, pravi. Najprej se je moral sprijazniti z dejstvom, da stalnega urnika ne bo imel in bo lahko načrtoval le dan ali največ teden dni vnaprej. Vaje v Tržaškem opernem gledališču Verdi so razporejene na različne načine: danes zjutraj, jutri zvečer, pojutrišnjem ves dan itd. Najraje vstane zelo zgodaj, pozajtrkuje, si vzame kakšno uro časa zase in se pripravi na službo ali na študij. Glede na delovni urnik se nato izmenjujejo ure osebnega študija, včasih to počne med odmorom za kosilo, ki včasih pristane na zadnjem mestu, in vaje za službo. Vse je odvisno od tega, ali se pripravlja na tekmovanje, avdicijo ali koncert, takrat ima več vaj in študija, sicer pa si lahko privošči več odmora in so delovni dnevi mirnejši. Največ časa zase si Aleš vzame v večernih urah, ko je po pestrem dnevu največkrat preutrujen, da bi kaj delal.

Naporno obdobje

Ko je bil Aleš Lavrenčič lansko pomlad sprejet v Italijanski mladinski orkester »OGI« (Orchestra Giovanile Italiana) kot vodja drugih violin in namestnik koncertnega mojstra, ga je čakal tudi sprejemni izpit na münchensko univerzo, kar je zahtevalo veliko truda, študija in pripravljanja. »V mladinskem orkestru smo imeli dva tedna priprav, se pravi dvojne dnevne vaje, zjutraj in popoldne. Spominjam se, ko sem zjutraj pred vajo izkoristil ves čas, ki sem imel na razpolago, da sem dnevno vadil tehniko, po jutranji vaji sem takoj šel v svojo sobo, kjer sem do konca pavze, ki je bila namenjena kosilu, vadil del programa, nato sem takoj šel spet na vajo, po končani vaji pa nadaljeval s študijem, dokler sem mogel. Največkrat je kosilo počakalo kar na večerjo, druge možnosti nisem imel, saj je bilo programa za sprejemni izpit ogromno, časa pa zelo malo. Energijo sem si nabral ponoči s spanjem. Bilo je res naporno, a to je bil edini način, da sem lahko oboje uskladil. Hvala bogu je bil ta sistem uspešen, saj sem bil v juniju 2019 sprejet na münchensko univerzo za glasbo in gledališče,« se Aleš Lavrenčič spominja enega svojih najnapornejših obdobij, po katerem si je končno lahko vzel nekaj časa za počitek in se poleti zasluženo sprostil ob morju in v hribih s prijatelji in družino.

Glasbena pot

Aleš Lavrenčič torej nadaljuje študij pri znanem koncertnem mojstru Markusu Wolfu na münchenski univerzi za glasbo in gledališče. Izpopolnjuje se tudi pri drugih docentih solistične, komorne in orkestrske igre, kot so Stefan Milenković, Vasilij Meljnikov, Helfried Frister, Marco Rizzi, Maria Grazia Bellocchio, Marco Fiorini, Enrico Dindo, Daniele Gatti, Enrico Gatti. Dosegel je veliko prvih nagrad in priznanj na različnih tekmovanjih, med katerimi velja omeniti prvo nagrado in »Grand Prize« na mednarodnem tekmovanju »Crescendo Competition« v New Yorku februarja 2020, posebno priznanje na »Vienna International Music Competition« (2020), prvo absolutno nagrado z najvišjimi mogočimi točkami na državnem tekmovanju v Palmanovi (2013), dve absolutni prvi nagradi na tekmovanju Spincich v Trstu (2008, 2011), prva absolutna nagrada na mednarodnem tekmovanju v Povolettu (2011), dve zlati plaketi na tekmovanju TEMSIG. V komorni glasbi je leta 2019 v duu s pianistom Sebastianom Gubianom dosegel zlato plaketo na tekmovanju Rieding v Celju. Kot solist je že večkrat nastopil skupaj z orkestrom »I solisti Veneti«, s komornim orkestrom Akademije za glasbo iz Ljubljane, z orkestrom Glasbene matice iz Trsta. Redno nastopa v duu s klavirjem tako z očetom Hilarijem Lavrenčičem kot s sovrstniki.

Prosti čas

Kot že rečeno, Aleš živi na prelepem Krasu, kjer gozdnih poti ne manjka, in tja se v prostem času najraje poda na sprehod; rad gre tudi v gore, in ker rad preživlja prosti čas zunaj, rad tudi kolesari. Kadar to ni mogoče, pa se zateče v svet knjig, filmov ali glasbenih posnetkov − tako mu nikoli ni dolgčas. Poleg tega je glasbenik tudi v prostem času, saj igra tudi kitaro in bas ter poje. Skupaj z bratoma in s prijatelji imajo ansambel, s katerim igrajo narodnozabavno glasbo, rok, pop in bolj ali manj moderne skladbe. S tem se vsi zabavajo, saj igrajo tudi na žurih, praznovanjih in veselicah – »šagrah« v širšem slovenskem okolju, v zamejstvu in čez mejo. Mladim glasbenikom lahko sledite na Facebooku: Ansambel ABC (fb.com/Ansambel.ABC) in Mlade gazde (fb.com/mlade.gazde). Sicer pa je tudi Aleš v karanteni že od 9. marca, dneva po njegovem rojstnem dnevu, tako da je končal z osebnim praznovanjem s prijatelji. Vsak dan si vzame čas za študij seveda, potem pa se ukvarja z deli na vrtu ali v hiši: »Končno imam čas, da si uredim vse, za kar v normalnih razmerah ne bi imel časa. Tako mi v karanteni ni dolgčas, seveda pa upam, da se vse to čim prej konča,« pravi violinist Aleš Lavrenčič. – Tekst je bil v objavljen v 17. številki Demokracije, sredi karantene zaradi epidemije koronavirusa (op.p)

Zadnje novice

Sorodne vsebine