Piše: Gašper Blažič
Ali bo predsednik SDS Janez Janša sprejel izziv in tudi tokrat reševal povsem »osušeno« državo? Obstajajo argumenti tako za kot proti, predvsem zaradi bojazni, da bi zaradi neprijetnih ukrepov levičarji spet pridobivali politični kapital.
Nekaj je jasno: za postavitev tehnične vlade je v tem trenutku precej malo možnosti, prav tako se vse bolj kaže dejstvo, da se Robert Golob poslavlja od vodenja vlade. Zaveda se, da na svojo stran ne bo mogel pridobiti nobene stranke izven mehurčka svoje dosedanje koalicije. Je pa mogoče, da bi z morebitno »tretjo osebo« iz vrst dosedanje koalicije lahko v tretjem krogu imenovali vlado brez večine v parlamentu. To seveda govori v prid imenovanja desnosredinske vlade, vsaj za toliko časa, da pride do potrebnih sprememb volilne zakonodaje.
Populizem bodoče opozicije
Zanimivo je sicer, kako tranzicijska levica v tem trenutku koleba, ali bi se v pogojih, ko razmerja nikomur ne dajejo pogojev za trdno in programsko enotno vlado, zrinila na prestol. Dosedanji premier Robert Golob je po dvojnem razočaranju, ko je parlamentarna večina mimo volje Svobode na prestol DZ pripeljala popolnega novinca v parlamentu, sicer šefa Resni.ce Zorana Stevanovića, nato pa se je pri pogajanjih domnevno izneveril še Anže Logar, že napovedal, da se vidi v opoziciji. Kar je pravzaprav tiho priznanje, da Golob ne želi prevzeti odgovornosti za to, kar je počel zadnja štiri leta. Pri tem pa je bilo začutiti nekakšno popuščanje Svobode glede gospodarskih ukrepov ter poudarjanje borbe proti korupciji, čeprav je to treba sprejeti zgolj kot populističen bombonček. Pri tem prednjači zlasti Alenka Bratušek, ki skupaj z Luko Mescem igra vlogo »generalov po bitki«. Tudi preko nacionalne televizije, ki še bolj trmoglavi v svoji »depolitiziranosti«. Je to morda poskus, da bi Bratuškova celo postala Golobova naslednica na čelu Svobode? Ni nemogoče.
Za SDS odprte vse opcije
S tem se odpira prostor za novo desnosredinsko vlado, čeprav so nekatere izjave tako Janeza Janše kot Zorana Stevanovića sprožile kar nekaj ugibanj, ali interes za sestavo vlade med SDS in sredinskim blokom resnično obstaja. »Lahko mirno počakamo v opoziciji, da se tisti, ki so ta kaos povzročili, soočijo z njim,« je ob robu prvega pogovora o mandatarju dejal Janša in tako ocenil, da je SDS pripravljena na vse opcije. Tudi na takojšnje ponovne volitve. »Smo edina stranka, ki je tega sposobna. Če ste šteli plakate v času kampanje, potem ste lahko ugotovili, da nismo bili tisti, ki smo najbolj trošili. Se pravi, imamo rezerve,« je dejal in s tem med vrsticami namignil na povsem nasprotno prakso dosedanje vlade, ki je za seboj pustila prazno blagajno in povsem iztrošeno gospodarstvo. Na drugi strani pa je, kot pravi Janša, SDS edina stranka, ki je šla na volitve s popolnim programom, s popolno ekipo za vlado. »Ta program lahko začnemo uresničevati jutri, jutri lahko sami sestavimo vlado, ki bo bistveno boljša od te, ki odhaja,« je dejal. Ob tem je spomnil, da bi bilo treba sprejeti že zdaj nujne ukrepe, ki bi stabilizirali gospodarstvo. Tudi z ustavno spremembo, ki bi zagotovila davčno sidro. Toda spomniti velja, da je DZ že leta 2013 v ustavo vpisal t. i. fiskalno pravilo. To pravilo v 148. členu ustave določa, da morajo biti prihodki in izdatki proračunov države srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja, s ciljem zagotavljanja vzdržnosti javnih financ. Golobova vlada je to pravilo gladko povozila, ne da bi zaradi tega utrpela kakšne pravne posledice.
Dva podpredsednika DZ že izvoljena
Očitno torej postaja, da je desnosredinska vlada ta trenutek najboljša opcija za Slovenijo. Ali pa morda najmanj slaba. Številni se namreč bojijo, da bi prišlo do reprize stanja iz časa epidemije covida-19, ko je tretja Janševa vlada reševala predvsem gospodarstvo, potem ko se je zgodil znameniti Šarčev »met puške v koruzo«. Kot je znano, je Šarec takrat resno računal na predčasne volitve, a do njih ni prišlo, pač pa je desnosredinska vlada nato reševala, kar se je rešiti dalo. Tako da smo pravzaprav zdaj pred podobnim kompromisom, ko bo »salus rei publicae« (blaginja države) prioritetna vrednota pred političnimi interesi, čeprav se lahko zgodi, da bo zaradi nepriljubljenih ukrepov levica pridobivala politični kapital. To bo seveda terjalo bistveno bolj odgovorno in zadržano vladanje, brez ideoloških tem. Ker sta bila medtem v DZ izbrana tudi dva podpredsednika (izkušeni Danijel Krivec iz SDS ter najstarejši poslanec Franc Križan, vodja poslancev Demokratov, ki je tudi vodil ustanovno sejo DZ), bi tudi to lahko pomenilo oris bodoče koalicije. Tretji podpredsednik DZ iz vrst opozicije še ni znan, zelo verjetno pa bo izšel iz Svobode.
Prva imena za vlado že znana?
Seveda pa v javnosti kroži vse mogoče, tudi številni trači, katerih namen je strašiti javnost. Za zdaj pa postaja bolj jasno, da bo Anže Logar zanesljivo član vlade, vendar bo namesto zunanjega ministrstva, ki ga je vodil v tretji Janševi vladi, verjetno prevzel združeni resor za gospodarstvo, delo in šport, s čimer bo več na domačem terenu, medtem ko obstaja, kot poroča Požareport, realna možnost, da Jernej Vrtovec prevzame infrastrukturo ter energetiko, obrambno ministrstvo pa naj bi vodil Matej Tonin, ki bi se v ta namen vrnil iz Bruslja (v tem primeru bi ga najverjetneje nasledila Katja Berk Bevc, ki je bila druga na listi). V igri za zunanje ministrstvo je seveda tudi Tone Kajzer kot diplomat, vendar se kot možen povratnik pojavlja še en nekdanji minister tretje Janševe vlade, namreč Boris Mark Andrijanič. To so seveda samo prvi obrisi nove vlade, a vse torej kaže, da panika v levem taboru le ni bila »brez veze«. In da bo nova vlada imela pred seboj velik izziv: gospodarsko-finančno stabilizacijo ter brezkompromisno borbo proti korupciji.
…
V krizi štejejo odločitve in ne nevtralnost
O tem, kakšno vlado potrebuje Slovenija in ali bi prišla v poštev tudi tehnična vlada, smo povprašali tudi politične analitike.
Edvard Kadič: »Če odmislimo politične simpatije in pogledamo z vidika funkcionalnosti države, je vprašanje precej bolj pragmatično, kot se zdi na prvi pogled. V kriznih in politično nestabilnih razmerah država ne potrebuje ideološkega eksperimenta. Potrebuje predvsem operativnost, jasne odločitve in odgovornost. Tehnična vlada se na papirju sliši kot razumna rešitev. Po definiciji je to nevtralna in strokovna vlada, ki je razbremenjena političnih interesov. V praksi pa ima resen hendikep, in sicer nima neposrednega političnega mandata. Brez mandata pa je vsaka resna reforma, še posebno na področjih, kot sta gospodarstvo ali volilni sistem, vedno na trhlih tleh. Res pa prevzem oblasti s strani desne sredine pomeni politično odgovornost. To pa je bistveno. Odgovornost namreč pomeni tudi možnost, da volivci na naslednjih volitvah jasno povedo, ali je bila smer prava. Zato ni toliko dilema o tem, ‘kdo’ vlada, temveč bolj, ali ima tisti, ki vlada, dovolj moči in legitimnosti, da ukrepa. Če desna sredina lahko oblikuje stabilno vlado z jasnim programom, potem je to praviloma bolj učinkovita rešitev kot tehnična vlada, ki bo verjetno obstala v prostoru kompromisov, predvsem pa brez odločnosti. Tehnična vlada ima smisel predvsem kot premostitveni mehanizem. Torej za kratek čas, z jasno omejenim mandatom in zelo ozko definiranimi nalogami. Vse, kar bi to presegalo, bi zelo hitro postalo zgolj še ena iluzija več glede stabilnosti. V krizi namreč štejejo odločitve in ne nevtralnost. Zdi se, da drvimo v krizo. Tako zaradi geopolitičnih razmer kot tudi zaradi katastrofalno slabih odločitev dosedanje Golobove vlade.«
Miran Videtič: »Pomembno je, da se sestavi vlada, ki bo s spremembo smeri omogočila krepitev družbe. Sam si želim vlade, ki ne bi bila tako skrajno ideološka, kot je bila Golobova, ki bi bila operativno veliko bolj sposobna od Golobove in ki ne bi bila pod tako močnim vplivom osebnih interesov Zorana Jankovića. Tehnična vlada bi pomenila, da jo vodi tehnokrat. V tem trenutku ne vidim razloga za kaj takega. Bolj pomembno je, da se partnerji, ki bodo sodelovali v novi vladi, zavedajo pomembnosti medsebojnega zaupanja in delovanja v korist družbe in države. Če jim bo to uspelo, sem prepričan, da ideološki napadi, ki se jih seveda pričakuje, ne bodo imeli nekega resnega učinka.«
…
Komu bi koristile ponovljene volitve?
Če bi prišlo do novih predčasnih volitev že v kratkem, pa se mnenja o tem, komu bi koristile, precej razlikujejo. Večina se nagiba k temu, da bi po sedanjem volilnem sistemu in ob sedanjem sistemu nadzora nad DVK prišlo do rezultata, ki ne bi bil bistveno drugačen od sedanjega. Samo Vesel, sicer zdravnik, na omrežju X meni, da ima rezerve za predčasne volitve levica (Prebilič, Pirati, Kordiš), desnica pa jih nima. »Zna bit’ to kar konkreten flop.« Nekoliko bolj to pojasnjuje Vid Mlakar: »1. Slovenija pod ekstremno levo vlado je dobesedno v prostem padcu. Vsi podsistemi so razsuti, na čelu z javnimi financami. 2. Volivci so na zadnjih volitvah jasno povedali, da ne želijo več gledati socialističnih eksperimentov, zato so stranke koalicije doživele poraz. Ergo, večina volivcev (izražena v 48 poslancih) si želi drugačne in uspešne Slovenije. 3. Do predčasnih volitev zaradi takšnih in drugačnih interesov skoraj zagotovo ne bo prišlo. Če se desna vlada ne bo sestavila v 1. ali 2. krogu, bo v 3. krogu za mandatarja izbran nekdo iz levih strank (ni nujno, da bo to Golob). Še ene leve vlade pa Slovenija ne bo preživela. 4. Če bi po kakšnem čudežu prišlo do predčasnih volitev, se rezultat ne bi bistveno spremenil.«
Na drugi strani pa bloger Jan Macarol izpostavlja razliko, ki je nastala v »kampanji po predvolilni kampanji«. Takole je zapisal: »Desnica je še v pravi kampanjski kondiciji, medtem ko ‘leva’ koalicija bolj spominja na ekipo, ki je slavila po polfinalu, potem pa pozabila, da se finale še igra. Paradoksalno je, da od celotne leve scene edino Levica razume, da se politika danes ne dela v sejnih sobah, ampak na TikToku, X-u in Instagramu. Stevanović – pa naj si o njem mislimo kar koli – komunicira, kot da je vsak dan superfinale. SDS ima strojno točno propagandno mašino, ki tiska vsebine ob 7.00, 13.00 in 21.00, kot malica v vojašnici. In na drugi strani? Svoboda kot da se je po zmagi (ali po polovični zmagi, odvisno od tega, kako to prodaš) poslovila na teden dni zasluženega ‘burn-out’ dopusta. SD komunicira približno toliko, kolikor moj dedek komunicira z Wi-Fi usmerjevalnikom. In zdaj pride najlepše: če se vlada ne sestavi hitro – in s ‘hitro’ mislim včeraj – ter nas politična algebra pripelje do predčasnih volitev, bo rezultat predčasnih volitev precej drugačen kot 22. marca. Bistveno drugačen. Ker volivci so kot TikTok algoritem – spomnijo se samo zadnjih 14 dni. Po domače povedano: levi tabor je seštel 2 + 2 in dobil ‘počitek po maratonu’. Desni tabor pa je seštel 1 + 1 in dobil ‘kampanja se nikoli ne konča’. Razlika med obema šolama matematike bo na predčasnih volitvah vredna približno 10 odstotnih točk. Plus ali minus Golobov naslednji nastop pred kamero.«
Bomo dobili kombinirani volilni sistem?
Ob robu pogovorov predsednikov parlamentarnih strank ter vodij poslanskih skupin pri predsednici republike Nataši Pirc Musar 20. aprila je predsednik SDS Janez Janša v izjavi za medije med drugim omenil tudi potrebo po reformi volilnega sistema, ki bi postal kombinacija proporcionalnega in (dvokrožnega) večinskega. Za takšno reformo pa je treba zbrati ustavno večino (najmanj 60 poslancev), kar pomeni, da bo treba zanjo pregovoriti tudi poslance dosedanje koalicije. Ki bodo reformo podprli, če bodo presodili, da jim lahko koristi. Ob tem naj spomnimo, da je leta 1996 na predhodnem zakonodajnem referendumu večina podprla dvokrožni večinski sistem, čeprav DVK sprva tega ni priznala, je pa nato ustavno sodišče dve leti po referendumu potrdilo, da so napačno interpretirali rezultat. Kljub temu DZ nikoli ni sprejel tega zakona, leta 2000 pa je ustavna večina podprla predlog Mirana Potrča (ZLSD), da se v ustavo vpiše proporcionalni sistem.
Predlog kombiniranega volilnega sistema sicer že obstaja, publikacijo o njem sta lani izdala prof. dr. Ciril Ribičič (Inštitut za ustavno pravo) in prof. dr. Peter Jambrek (Inštitut za človekove pravice) kot urednika zbornika z različnimi avtorji, ta zbornik pa je izšel skupaj z zbornikom Katedrale svobode za nov slovenski nacionalni program (»Soglasje za zgodovinski trenutek«). Ker gre za nazorsko različna urednika – oba sta bila ustavna sodnika, Ribičič pa nekoč tudi poslanec in predsednik predhodnice sedanje SD –, je mogoče, da bi lahko ta predlog dobil široko nacionalno (in s tem tudi politično) soglasje za spremembo ustave. Med drugim urednika omenjata možnost uporabe 44 volilnih okrajev (kar je polovica sedanjih 88) za dvokrožno večinsko glasovanje, hkrati pa bi se druga polovica poslancev izvolila po zdaj znanem proporcionalnem načelu. Predlog kombiniranega sistema iz leta 2000, podpiral ga je tedanji ustavni sodnik Matevž Krivic, je sicer predvideval povečanje števila poslancev ob obstoječih 88 volilnih okrajih.
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
