Piše: Vida Kocjan
Slovenska javnost je zadnja tri leta, v času koalicije Svoboda, SD in Levica pod vodstvom Roberta Goloba, poslušala enotno in samozavestno sporočilo: javne finance so stabilne, gospodarstvo uspešno, Slovenija pa dosega rezultate, ki ji jih »zavida ves svet«. Vendar se za to bleščečo retoriko skriva povsem drugačna realnost.
Javnofinančni primanjkljaj se je v kratkem času močno povečal in v letu 2025 dosegel 2,5 odstotka BDP (z 0,9 odstotka v letu 2024). Gospodarska rast se je občutno upočasnila, realna dinamika BDP pa je močno zaostajala za eksplozivno rastjo javne porabe. To ni bila posledica zunanjega šoka ali krize, temveč sistematičnih političnih odločitev in prednostne izbire trajnega trošenja nad realnimi zmožnostmi države.
Prihodki so rasli zmerno, odhodki pa bistveno hitreje – v nekaterih obdobjih skoraj dvakrat hitreje od rasti gospodarstva. Rezultat je fiskalna ekspanzija, ki ustvarja trajne obveznosti brez ustreznega kritja in dolgoročno ogroža vzdržnost javnih financ.
Trenutno stanje javnih financ
Po podatkih Statističnega urada RS in Eurostata je javnofinančni primanjkljaj sektorja država v letu 2025 znašal približno 1,79 milijarde evrov oziroma 2,5 odstotka BDP. To je bilo za 1,6 odstotne točke več kot leto prej. Rast javnofinančnega primanjkljaja je bila posledica izrazite rasti izdatkov, predvsem stroškov dela zaposlenih v javnem sektorju, socialnih transferjev in obresti za najeta posojila. Prihodki so zrasli za okoli 3 do 4 odstotke, odhodki pa za 9 do 11 odstotkov v ključnih segmentih.
V prvem četrtletju 2026 je državni proračun že zabeležil primanjkljaj v višini okoli 700 milijonov evrov, kar kaže na nadaljevanje trenda. Golobovi so že tako in tako za celotno leto načrtovali za 2,1 milijarde evrov višjo porabo od prihodkov. Do 22. aprila pa so porabili že za 1,1 milijarde evrov več od prihodkov, od tega so zgolj za obresti po najetih posojilih plačali 563,8 milijona evrov. Fiskalni svet ocenjuje, da se bo primanjkljaj v letu 2026 še nekoliko povečal, po nekaterih projekcijah pa bi lahko ob nespremenjenih politikah presegel 3 odstotke BDP. Nekateri omenjajo celo 3,5 odstotka BDP, če bi se tako nadaljevalo.
Opozorila Fiskalnega sveta RS
Fiskalni svet RS že dlje časa opozarja na nevarnosti takšne politike. Njegova sporočila so postala izjemno jasna: javnofinančna politika se odmika od srednjeročne vzdržnosti in postaja prociklična. To pomeni, da se poraba povečuje, namesto da bi se ustvarjale rezerve za prihodnje izzive.
V oceni osnutka »Letnega poročila o napredku 2026« iz aprila 2026 fiskalni svet ugotavlja, da so se javnofinančna gibanja v letu 2025 »oddaljila od vzdržnosti« zaradi izjemno visoke rasti izdatkov. Kumulativno odstopanje od zavez iz srednjeročnega fiskalno-strukturnega načrta je bilo še znotraj dovoljenega le zaradi manevrskega prostora iz leta 2024, a bo že v letu 2026 verjetno preseženo. Manevrski prostor je izčrpan, dodatni ukrepi brez kompenzacij pa bi tveganja še povečali. Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun poudarja potrebo po preudarni fiskalni politiki in opozarja, da javne finance brez ukrepov niso vzdržne.
Posebno problematično je, da rast odhodkov ni usmerjena v produktivne investicije, temveč v trajne obveznosti: višje plače v javnem sektorju, socialne transferje in širjenje programov. To povečuje fiksne stroške, ki jih bo v prihodnje težko zmanjšati.
Osnutek Poročila o stabilnosti RS
Evropsko usklajeni dokument Letno poročilo o napredku 2026 (osnutek, ki ga vlada pošlje v Bruselj skladno s prenovljenimi fiskalnimi pravili EU) kaže jasno zoževanje fiskalnega prostora. Vlada v osnutku priznava rast očiščenih izdatkov v letu 2025, ki je presegla omejitve, čeprav je z nacionalno odstopno klavzulo (npr. za obrambo) še znotraj dopustnih odstopanj.
Fiskalni svet opozarja, da bi se ob nespremenjenih politikah odstopanje do leta 2028 lahko celo podvojilo. Primanjkljaj bi lahko dosegel okoli 3,5 odstotka BDP namesto načrtovanih enega do dveh odstotkov, javni dolg pa bi bil za približno pet odstotnih točk višji od projekcij v srednjeročnem načrtu. Posebej izpostavljajo tveganja dodatnih zakonov brez kompenzacij, ki bi lahko primanjkljaj povečali za okoli 900 milijonov evrov letno oziroma za več kot eno odstotno točko BDP. Ključni pritiski prihajajo iz dolgoročnih obveznosti v pokojninskem in zdravstvenem sistemu zaradi demografskih trendov ter iz sedanje rasti tekoče porabe.
Državni zbor je 22. aprila na odboru za finance in drugih pristojnih delovnih telesih obravnaval osnutek poročila in stališče vlade do kritične ocene fiskalnega sveta. Vlada je na dopisni seji istega dne sprejela stališče, v katerem zagovarja, da poročilo temelji na scenariju nespremenjenih politik in predstavlja realističen prikaz položaja.
Razprava je ponovno razkrila globok razkorak med vladno retoriko in neodvisnimi ocenami. Predstavniki strank odhajajoče koalicije so poudarjali, da so ukrepi, vključno s plačno reformo in socialnimi transferji, nujni za socialno kohezijo in da so tveganja obvladljiva z gospodarsko rastjo. Poslanci, verjetno bodoči člani nastajajoče desnosredinske koalicije, pa so ostro kritizirali prociklično naravo politike odhajajoče vlade Roberta Goloba, pomanjkanje strukturnih reform (racionalizacija, digitalizacija javnega sektorja) in dejstvo, da se Slovenija odmika od lastnih fiskalnih zavez ter evropskih pravil. Izpostavili so, da bo nova vlada podedovala težko fiskalno dediščino, ki zahteva takojšnje korektivne ukrepe in varčevanje. Poročilo samo še ni bilo dokončno sprejeto na plenarni seji državnega zbora, gre za redno letno proceduro, ki se zaključi s pošiljanjem v Bruselj. Fiskalni svet pa je jasno postavil diagnozo: brez preudarne fiskalne politike in učinkovitejšega upravljanja javnih financ Slovenija tvega trajno neravnotežje.
Pismo finančnega ministra
Zgovorno je tudi pismo odhajajočega finančnega ministra Klemna Boštjančiča, zdajšnjega poslanca Svobode, proračunskim uporabnikom, v katerem poziva k omejevanju porabe. Takšna sporočila običajno sporočajo, da se je razkorak med političnimi obljubami in realnostjo že močno povečal. Čeprav je minister v odhodu v začetku letošnjega leta še zagovarjal, da je primanjkljaj za leto 2025 nižji od načrtovanega (2,4 odstotka BDP namesto 2,6 odstotka), podatki kažejo na strukturno poslabšanje zaradi višjih stroškov dela in transferjev. V prvem četrtletju 2026 je primanjkljaj že naraščal hitreje kot lani.
Pred volitvami prikrivali
Zakaj na vse to niso opozarjali pred volitvami, ko je Robert Golob govoril, da nam rezultate zavida ves svet? Ključno politično vprašanje ostaja: zakaj o teh tveganjih skoraj ni bilo javne razprave pred volitvami? Prevladovala je retorika o uspehu, stabilnosti in gospodarski rasti. Opozorila fiskalnega sveta so bila potisnjena na rob, saj niso bila skladna z volilno logiko obljub o »bombončkih« in širitvi pravic. Veliko krivdo za prikrivanje podatkov imajo tudi provladni mediji z nacionalno televizijo na čelu. Fiskalna realnost namreč ne sledi volilnim ciklom – računi pridejo kasneje, pogosto z zamikom in večjo bolečino.
Fiskalna realnost proti levičarskemu optimizmu
Sedanja fiskalna politika temelji na kratkoročnem političnem optimizmu, ki ignorira dolgoročne omejitve. Javne finance ne delujejo po političnih željah, temveč po ekonomskih zakonitostih. Trajna rast javne porabe brez resnih reform (racionalizacija, digitalizacija, zmanjšanje administrativnih bremen) je recept za nestabilnost. Plačna reforma v javnem sektorju je sicer prinesla višje plače (skupni stroški bodo do leta 2028 znašali okoli 1,4 milijarde evrov), a brez spremljajoče reorganizacije pomeni obsežnejši aparat brez nujnega izboljšanja učinkovitosti.
Višja poraba danes pomeni manj svobode jutri – več obresti, manj denarja za storitve in investicije. Politični optimizem se slej ko prej sreča z realnostjo. Vprašanje je le, pod kakšnimi pogoji in na čigav račun bo prišlo do streznitve. Nova vlada, ki nastaja po volitvah marca 2026, bo morala hitro ukrepati, če želi preprečiti, da bi se fiskalno neravnotežje zasidralo za desetletja.
Kaj nas čaka v prihodnjih mesecih?
Če se trend ne bo obrnil, Slovenijo čaka obdobje fiskalne streznitve. Možni scenariji: nadaljnje zadolževanje, višji davki ali omejevanje porabe. Vsak ima svojo ceno. Največja nevarnost je odlašanje, pozne prilagoditve so namreč bolj boleče in nenadzorovane.
Ekonomisti opozarjajo podobno:
- Igor Masten izpostavlja prociklično naravo politike: v dobrih časih se poraba povečuje, namesto da bi se ustvarjale rezerve.
- Matej Lahovnik poudarja, da so ključni izdatki (plače in transferji) politično skoraj nedotakljivi, kar otežuje konsolidacijo.
- Davorin Kračun (fiskalni svet) opozarja na izčrpan manevrski prostor in tveganje, da bi dodatni ukrepi brez kritja primanjkljaj povečali za skoraj milijardo evrov.
Fiskalni svet: Manevrski prostor je izčrpan
Fiskalni svet je 20. aprila 2026 objavil ostro oceno osnutka Poročila o stabilnosti RS. Ključni citati iz ocene so nedvoumni:
- Javnofinančna gibanja so se v letu 2025 oddaljila od vzdržnosti javnih financ zaradi izjemno visoke rasti izdatkov.
- Kumulativno odstopanje od zavez iz srednjeročnega fiskalno-strukturnega načrta je bilo še znotraj dovoljenega le zaradi izrabe manevrskega prostora, ustvarjenega v letu 2024. Projekcije fiskalnega sveta in ministrstva za finance nakazujejo, da bo kumulativno odstopanje že letos preseglo dovoljeno.
- Manevrski prostor je izčrpan. Dodatni ukrepi z negativnim vplivom bi brez kompenzacijskih ukrepov še povečali tveganja za vzdržnost javnih financ.
- Javne finance brez ukrepov niso vzdržne.
Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
