“Pri poročanju s protestov se je zgodil fenomen viška aktivizma. Marsikateri novinar ni bil Hermes, se pravi vestnik, temveč aktivni udeleženec dogodka, o katerem je poročal,” je za Siol komentiral novinarsko delo med protesti leta 2012 v Ljubljani in Mariboru strokovnjak za medije dr. Dejan Jelovac. Nasilništvo vstajnikov, ki so v policiste in parlament metali granitne kocke, iz mostov obešali lutke z obrazi mariborskih mestnih svetnikov in jim grozili na njihovih domovih, je neposredna posledica hujskaštva novinarjev proti takratni drugi Janševi vladi in županu Francu Kanglerju ter primer čistega sovražnega govora, ki so ga zakuhali predstavniki globoke države, da bi jih nasilno umaknili. Kar jim je tudi uspelo.
Številni novinarji so takrat pokazali svoje prave barve, svoje resnične obraze. Maske so padle. Če so se do tiste točke radi sprenevedali, moralizirali o etiki in žugali z etičnim kodeksom ter častnimi razsodiščem, se je hitro izkazalo, da jim nič od naštetega ne pomeni več od počenega groša.
V stari boljševistični tradiciji so se še vedno jemali kot podaljšek levičarske politične garniture, ki jo je potrebno spraviti na oblast, in ne kot v službi resnice. Pozabili so, da je njihova naloga služiti kot posredniki med stvarnostjo in javnostjo. Lep primer so sedanji časi, ko iščejo krivce za sovražni govor in pa sprehod v preteklost zgolj šest let nazaj, ko so ga dejansko povzročali. Aktivistično in nasilno, s čemer nastopijo vsi pogoji za kaznivo dejanje “sovražnega govora”, kot ga določa kazenski zakonik.
Članek in fotografije si lahko v celoti preberete TUKAJ.
