Piše: Luka Perš (Nova24TV)
Poglejmo si še en nerazumljiv primer trošenja davkoplačevalskega denarja. V oddaji Tarča je član Mladinskega sveta Slovenije in občasni kolumnist Domovine Martin Nahtigal razkril, da je slovenska država v času preteklih levih vlad preko Mirovnega inštituta namenila 300 tisoč evrov za izboljšanje pravic žensk. V glavni vlogi raziskovalke je bila dr. Maja Ladić.
V oddaji Tarča so zopet delali cirkus okrog izbranih nevladnih organizacij v razpisu Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Iskali so ponovno iglo v senu. Predhodnico sedanjega ministra Janeza Ciglerja Kralja, Anjo Kopač so prikazali kot osrednjo rešiteljico socialne politike v Sloveniji, ne kot grobarko zgrešenih politik na področju socialnega varstva in domov za starejše.
Ob gonji proti zavodu Iskreni se pozablja, kam je šel davkoplačevalski denar pod preteklimi levimi vladami. Zato je v delu oddaje član Mladinskega sveta Slovenije Martin Nahtigal omenil, da je v preteklosti Slovenija zapravila 300 tisoč evrov za enakopravni položaj žensk v Ruandi. Osrednjo vlogo je odigrala dr. Maja Ladič iz Mirovnega inštituta. Ladičeva ima na spletni strani MI zapisano, da je potrebno na globalni ravni zagotoviti skladnost politik, ki karkoli vplivajo na razvojno področje oz. na razvoj držav v razvoju.
Maja Ladič mastermind za opolnomočenje žensk v Ruandi
Maja Ladič je od leta 2011 redno zaposlena na Mirovnem inštitutu. Njena področja so raziskovalni in akcijski projekti s področij človekovih pravic, migracij, azila, enakosti spolov, globalnega učenja in razvojnega sodelovanja. Leta 2009 je kot študentka prostovoljka odšla v Ruando, kjer je za Mirovni inštitut izvedla analizo potreb žensk v lokalnem okolju Nyamirambo v Kigaliju.
Na podlagi te analize so načrtovali nadaljnje projekte, pri katerih je bila sprva sodelavka, nato pa je postala vodja. Večino projektov v Ruandi, ki so se osredotočili na opolnomočenje in izobraževanje žensk, je potekalo v okviru slovenskega razvojnega sodelovanja. V Ruando je v desetih letih v obdobju 2009-2019 potovala devetkrat in skupno tam preživela sedem mesecev.
Kot zapišejo na spletni strani, sta Ladičevi kontinuirano vračanje v isto okolje in dobra socialna mreža omogočila, da je izvedla terenske raziskave v Ruandi. To je opisala v znanstvenem članku Listening to the subaltern in Rwanda: bottom-up gender perspectives on develpoment concepts. V zadnjih desetih letih je organizirala več javnih dogodkov, predavanj ali delavnic na šolah, fakultetah o migracijah, azilu, beguncih, človekovih pravicah, enakosti spolov in razvojnem sodelovanju v povezavi z Ruando.
Ali veste, kaj pomeni koncept uspoljenega subalterna?
Maja Ladič je svoje ugotovitve za 300 tisoč evrov zapisala v doktorski dizertaciji z naslovom Vpetost dimenzije spola v razvojne strategije držav v razvoju: Ruanda. V zahvali svoje doktorske dizertacije se tako zahvali dr. Vlasti Jalušič, ki je navezala stike z Ženskim centrom Nyamirambo. V nadaljevanju se zahvaljuje še zaposlenim na Mirovnem inštitutu, Neži Kogovšek Šalamon, Franji Arlič in Iztoku Šoriju. “Na Mirovnem inštitutu sem zares odrasla in se naučila kritično razmišljati,” zapiše v svoji doktorski dizertaciji Ladičeva.
V uvodu predstavi svojo raziskovalno delo. Raziskovalno delo Ladičeve je temeljilo na “konceptu uspoljenega subalterna oziroma ženske kot subalterna, ki ga uporabi za posebno marginalizirano skupino revnih žensk v Afriki – hišnih pomočnic-, umeščenih v lokalno okolje Nyamirambu v Kigaliju, glavnem mestu Ruande.” To je le ena globoka intelektualna misel na 231 straneh doktorske dizertacije Ladičeve.
V letu 2019 so delili novico o obisku Ladićeve v ženskem centru Nyamirambo. Ponovno se je pohvalila, da skupaj izvajajo projekt Izobraževanje in ekonomsko opolnomočenje ranljivih skupin žensk v Ruandi. Ladičeva se je pohvalila, da je opravila veliko sestankov s številnimi sodelavci, obiskala različne lokacije. Opolnomočenje ranljivih žensk v Ruandi pa rešujejo na način, da jih učijo obrti šivanja in friziranja. Niso pa pozabili izvesti delavnic o enakosti spolov za predstavnike lokalnih oblasti, delavnice o delovanju in vodenju NVO za partnersko organizacijo in za zadrugo Umutima.
Progresivno se je zvišal odstotek žensk v politiki in gospodarstvu, a najšibkejše ruandske ženske še vedno žrtve spolnega nasilja
Na spletni strani projekta Borgen so objavljeni statistični indeksi v Ruandi. Leta 1994 je ta afriška država doživela državljansko vojno med Tutsijci in Hutujci. V mednarodni javnosti je tako odmeval genocid, ki so ga Tutsijci izvedli nad Hutujci.
Mirovni inštitut in Ladičeva si lahko pripišeta zasluge, da so dvignili število žensk v vladnih ustanovah in v gospodarstvu. Vse to je le slaba tolažba. Položaj najšibkejših žensk je še vedno enak kot pred desetletji. Spolno nasilje nad ženskami je še vedno presenetljivo. Tudi leta po genocidu je na tisoče ruandskih žensk žrtev spolnega nasilja in ne morejo računati, da bodo storilci kaznovani.
