Po Sloveniji po dveh letih spet množična martinovanja, za volan le trezni

Največ ljudi vsako leto privabi javno martinovanje v Mariboru, ki v štajerski prestolnici poteka že 37 let in se bo v petek začelo natanko ob 11. uri in 11 minut na Trgu Leona Štuklja, kjer se je pred epidemijo vsako leto zbralo tudi do 20.000 obiskovalcev iz Slovenije in tujine.

Organizatorji dogodek obogatijo s prihodom vinskih kraljic, trgačev in folkloristov ter predstavnikov vinskih redov in bratovščin, ki obhodijo mestno jedro, s seboj pa prinesejo jesenske pridelke in dobrote, da se simbolično zahvalijo jeseni. Letos bodo dogodek prvič pripravili na kar šestih prizoriščih, s čimer se po besedah župana Saše Arsenoviča ne oddaljujejo od tradicije, temveč jo le nadgrajujejo z novimi vsebinami.

Tradicionalno veliko martinovanje bo konec tedna tudi v najstarejšem slovenskem mestu Ptuju, kjer je dogodek povezan tudi z začetkom priprav na tradicionalno kurentovanje, saj je praznik pri njih znan tudi kot “mali fašenk”. Martinov vikend se bo v petek začel z vinsko tržnico in odprto kuhinjo, v sklopu slovesnega odprtja pa bodo kronali ptujsko vinsko kraljice, čemur bodo sledile vinogradniške igre.

V soboto bo dopoldne potekalo Martinčkovo ringarajanje za najmlajše, za odrasle obiskovalce pripravljajo turistična vodenja z vinskimi zgodbami, večer pa bo namenjen Martinovi veselici z legendarnim Alfijem Nipičem.

Večje ali manjše prireditve bodo konec tedna zaznamovale tudi druge dele Slovenije. Med drugim bosta v Ormožu prav tako v petek tradicionalna Martinova tržnica in martinovanje, ob 15. uri pa bodo uradni začetek dogodka slovesno obeležili s krstom mošta, razglasitvijo naj “špricarja” in mladega vina v letu 2022. Martinovanja bodo tudi v več haloških krajih, pa tudi v Slovenskih Konjicah in Laškem.

V slovenski prestolnici bodo martinovo v soboto znova obeležili z ljubljansko vinsko potjo. Ta je pred epidemijo v Ljubljano pritegnila vsako leto več obiskovalcev, na njej pa bo na ulicah in trgih stare Ljubljane mogoče okusiti več kot 450 različnih vinskih vzorcev, od mladih vin letošnjega letnika do jesenskih pridelkov in proizvodov ter Martinovih jedi.

Vinska bo potekala po Prešernoven trgu, Mestnem trgu, Stritarjevi ulici in Cankarjevem nabrežju, med skupaj 70 stojnicami, med katerimi bo 50 domačih vrhunskih vinarjev, dva tuja in osem ponudnikov kulinaričnih dobrot.

Ob vinskem prazniku bodo dogodki tudi na Obali, kjer družba Vinakoper od četrtka pripravlja tridnevno dogajanje, od predstavitve in degustacij vin vinogradnikov in vinarjev slovenske Istre do zanimivega zabavnega programa. Osrednje dogajanje bo potekalo v petek, ki ga bodo sklenili s koncertom Rudija Bučarja in Hamota. Ves konec tedna bo pestro tudi na Martinji v Marezigah.

Na Primorskem velja omeniti še Martinovanje na Krasu, s katerim so začeli že minuli konec tedna, s katerim bodo v Štanjelu, Sežani, Divači in Dutovljah povezali vinarsko tradicijo Krasa s kraško kulinariko, kulturo, športom in zabavo. Osrednje dogajanje se bo začeto s četrtkovim ocenjevanjem mladih vin v Štanjelu, najglasnejša zabava pa bo v soboto na koncertu v Dutovljah s skupino Mi2. Številne manjše prireditve bodo tudi na Vipavskem.

V Pomurju bo eno večjih martinovanj letos v soboto v Gornji Radgoni, kjer organizatorji pripravljajo bogat program s krstom mošta, stojnicami, kulinarično ponudbo, golažijado, v muzeju Špital pa bodo obiskovalci lahko prisluhnili viničarski zgodbi. V petek bodo martinovali v Ljutomeru, kjer bo potekala Martinova tržnica, organiziran bo krst mošta, obiskovalci pa bodo lahko pokušali letošnji mošt oziroma mlado vino.

Osrednje dolenjsko martinovanje bo prav tako že v petek v Novem mestu, v Beli Krajini pa po tradiciji pripravljajo vinarski praznik v Semiču, kjer bo ves konec tedna veliko dogodkov in predstavitev starih ljudskih običajev. Tudi na Gorenjskem, kjer vinarstvo ni ravno doma, bodo počastili največji vinski praznik, čeprav letos nekoliko z zamudo. Šele teden dni po martinovem bo namreč dva konca tedna spet potekala Vinska pot v rovih pod starim Kranjem, ki jih vsako leto obišče okoli 5000 ljudi.

Ob tem velja opozorilo policistov, da vinjeni ljudje ne sodijo za volan. Policija bo tudi letos v času martinovih dogodkov izvajala poostren nadzor nad psihofizičnim stanjem voznikov, zato je bolje in ceneje, predvsem pa varneje, v primeru odhoda na praznovanje izbrati sredstva javnega prevoza, taksije ali alternativne načine vračanja z zabav.

V Katoliški cerkvi  se11. novembra praznuje god sv. Martina, škofa v Toursu v Franciji. 

Življenjepis

Martin se je rodil leta 316 ali 317 po Kr. v rimski provinci Panoniji, na ozemlju današnje Madžarske. Oče je bil rimski vojak in je svojemu sinu dal ime Martinus, kar v prevodu pomeni mali Mars, v čast bogu vojne Marsu. Še kot otrok je prišel v Pavio, kamor je bil prestavljen njegov oče, in je tam odrasel. V Paviji je Martin zaprosil za sprejem v krščanstvo, toda kot sin vojaškega veterana je imel življenjsko kariero že začrtano. Pri 15. letih ga je oče prisilil, da je dal vojaško prisego, ker je izgubil potrpljenje zaradi sinovega odpora do vojaške službe in njegove nagnjenosti h krščanskemu meniškemu življenju. Tako se je Martin začel pripravljati na vojaško kariero in hkrati na prejem krsta. Krst je prejel za veliko noč leta 339, ko je služboval v garniziji v Amiensu. Po krstu je Martin ostal v vojaški službi še 20 let, ki jih je preživel kot pravi kristjan in dober vojaški tovariš.

Pri štiridesetih se je odločil, da bo zapustil vojsko in oživil svoj mladostni projekt: postati menih. Odšel je v Poitiers k svojemu prijatelju Hilariju, ki je bil izvoljen za škofa. Ta ga je postavil za eksorcista, kar sicer ni bila posebej priljubljena služba, vendar je Martinu dala možnost, da se je izobrazil v teologiji pod vodstvom tega velikega škofa, ki ga je Cerkev priznala za cerkvenega učitelja. Neke noči je Martin sanjal, da mora spreobrniti svoje starše, zato je odšel v Panonijo in spreobrnil svojo mater, pri očetu pa ni imel uspeha. V panonski provinci je prevladoval arianizem, zato je moral kmalu zapustiti deželo. Odšel je v Milano, nato v Ligurijo in na otok Gallinaro, naposled pa se je vrnil v Poitiers, kjer ga je škof Hilarij znova z veseljem sprejel, ga posvetil v diakona in nato v duhovnika. Hilarij je v bližini Poitiersa imel vilo, kamor se je Martin umaknil in postal menih. Kmalu so se mu pridružili učenci, s katerimi je evangeliziral okoliške prebivalce. Tako je nastal samostan v Ligugèju, najstarejši znani samostan v Evropi.

Martin je v Ligugèju ostal približno deset let, dokler kristjani iz Toursa niso bili poklicani, da izvolijo novega škofa. Meščani so ga hoteli izvoliti za škofa, vendar se je izvolitvi upiral, zato so ga ti z zvijačo zvabili iz njegovega samostana in privedli v Tours ter izvolili za škofa z aklamacijo. Martin se izvolitvi ni mogel upreti, zato je bil domnevno 4. julija 371 posvečen za škofa v Toursu. Škofovsko službo je opravljal 26 let. Bil je dejaven škof in energičen razširjevalec vere. Gorečnost za vero in strastno zavzemanje za pravičnost sta ga pripeljali do tega, da je postal misijonar med pogani, zaščitnik zatiranih in razsodnik v sporih med verniki, cesarskimi uradniki in samimi cesarji. Toda za evangelizacijo so bili potrebni dobro pripravljeni duhovniki. Zato je Martin v Marmoutieru ustanovil to, kar bi lahko imenovali prvo središče za vzgojo duhovnikov v Galiji.

Med obiskom v podeželski župniji Condate, kamor je pozno jeseni 397 odšel mirit sprto duhovščino, so mu moči pošle in zbolel je za mrzlico. Umrl je 8. novembra 397. Njegovo truplo so po Loari z ladjo prepeljali nazaj v Tours in ga pokopali v skromen grob, kjer je kmalu zrasla velika bazilika. Baziliki, ki je zrasla v Toursu v čast Martinu, se je pozneje pridružil samostan, kamor je frankovsko in merovinško plemstvo pošiljalo vzgajat in izobraževat svoje otroke. God sv. Martina obeležujemo 11. novembra.

Praznik sv. Martina

Po nekaterih deželah je god sv. Martina povezan z ljudskim praznikom, imenovanim praznik sv. Martina, martinovanje, Martinstag ali Martinmas. Izročilo izvira iz Francije, v 16. stoletju pa se je razširilo tudi v Nemčijo in pozneje v Skandinavijo ter baltske države. Martinovo ima dva pomena: po kmetijskem koledarju zaznamuje konec dela na polju, po časovnem koledarju pa naravni začetek zimskega časa.

Od poznega 4. stoletja pa do poznega srednjega veka se je po večjem delu zahodne Evrope z Martinovim začelo obdobje postenja, ki je trajalo 40 dni in se je zato imenovalo Quadragesima Sancti Martini (štiridesetdnevnica sv. Martina). To obdobje je bilo v cerkvenem koledarju kasneje skrajšano in imenovano advent (prihod) in zaznamuje obdobje pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa na božični praznik.

Čeprav sv. Martin nima posebne povezave z gojenjem trte, se mu po izročilu vendarle pripisuje pomembna vloga pri širjenju vinogradništva po tourinški regiji. Od tod tudi povezovanje praznika tega svetnika z zorenjem mladega vina.