Piše: Marjeta Bogataj
Predlog »psihoterapevtskega zakona« je dvignil veliko prahu, saj zmanjšuje dostopnost do psihoterapije, zlasti najranljivejših skupin: otrok, mladostnikov in socialno ogroženih. Moralo bi biti ravno nasprotno, menijo številni strokovnjaki.
Predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti posega na področje, ki doslej ni bilo zakonsko urejeno. Prve pobude za normativno ureditev tega področja so se sicer pojavile že pred več kot 20 leti. Kot piše v predlogu zakona, ob pomanjkanju jasnih pogojev ter brez mehanizmov nadzora psihoterapevtsko dejavnost izvajajo tudi izvajalci, ki ne dosegajo minimalnih standardov in meril, kakršna so bila uveljavljena tudi na mednarodni ravni. Predlog zakona tako »določa vsebino, način in pogoje za izvajanje psihoterapevtske dejavnosti in klinične psihoterapevtske dejavnosti, kvalifikacijo za poklica psihoterapevt in klinični psihoterapevt, organizacijo, pristojnosti in naloge nosilcev javnega pooblastila ter nadzor nad izvajanjem zakona«.
Razmejitev na dva poklica ni ustrezna
Predlog zakona opredeljuje torej dva poklica: psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Prvi bo izvajal psihosocialno podporo, drugi pa tudi zdravljenje, in sicer v okviru zdravstvene dejavnosti, so v začetku julija pojasnili na ministrstvu za zdravje. Že takrat so se oglasili predstavniki nekaterih psihoterapevtskih združenj (Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje, Zveza organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev Slovenije, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana in Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije) – delitev na dva poklica po njihovi presoji ni ustrezna, psihoterapija bi morala biti en samostojen poklic. Poleg tega so opozorili še na druga, po njihovem slaba izhodišča v predlogu zakona, in se dotaknili pomembnosti ustanovitve psihoterapevtske zbornice, senzibilnosti dela z duševnimi motnjami in vprašanja brezplačne psihoterapije.
Minuli četrtek so na temo psihoterapevtskega zakona priredili tudi poglobljeno okroglo mizo z zgovornim naslovom »Kdo bo poskrbel za duševno zdravje otrok, mladostnikov in socialno ogroženih«, na kateri so sodelujoči predstavili tako pogled pacientov kot pogled psihoterapevtske stroke. Družno so opozorili, da predlagani zakon žal ne bo poskrbel za najranljivejše skupine. Javna obravnava predloga zakona se je konec avgusta iztekla, koliko, če sploh, bodo predlagatelji opozorila upoštevali, pa bomo šele videli.
Zakon ne bo poskrbel za najranljivejše
V ljubljanskem Hotelu Slon so predstavniki različnih društev in organizacij s področja duševnega zdravja opozorili, da predlog zakona ni narejen za ljudi, še zlasti ne za otroke, mlade in socialno ogrožene, pač pa prinaša manj dostopnosti, še daljše čakalne vrste v zdravstvu in še več zdravljenja z zdravili. Okroglo mizo so posvetili pokojni Aniti Ogulin, veliki borki za pravice najšibkejših, ki je še na zadnji tiskovni konferenci spodbujala k preudarni odločitvi. Predvajali so njeno izjavo, v kateri je odločevalce opozorila, da tudi Zveza Anita Ogulin in ZPM ne bo mogla več izvajati psihoterapij, če bo sprejet tak predlog zakona. Po njenih besedah je zveza lani imela 16 psihoterapevtov, ki so opravili več kot 2.200 obravnav – teh pa po novem zakonu ne bi smelo več biti. Na zvezo se po tovrstno pomoč obračajo tudi drugi zavodi, šole in druge institucije. Zlasti mladostniki imajo vse večje težave (apatija, pomanjkanje koncentracije, izpostavljenost medvrstniškemu nasilju, prehranske motnje, slaba samopodoba …). Če stiske niso obravnavane, prerastejo v hujša stanja in bolezni, zato bi zakon moral omogočiti dostop do podpore v najkrajšem času.
Dr. Andrej Omulec iz Zveze Anita Ogulin in ZPM je zatem dejal, da je njihovo poslanstvo delati dobro: »Da človeku najprej daš ribo – k nam prihajajo lačni. Ko jih nahraniš, jih lahko učiš.« Pri tem je terapevtska pomoč tudi neke vrste hrana. S tem zakonom bi bile po njegovih besedah najbolj prikrajšane prav najbolj ranljive skupine, saj bodo ljudje z blažjo ali težjo duševno motnjo lahko psihoterapevtske obravnave dobili le v zdravstvu. Zdravstveni sistem pa se je na področju duševnega zdravja izkazal za rigidnega, prepočasnega in ne dovolj podpornega.
Duševno zdravje je valuta prihodnosti
Aljoša Bagola, ambasador prvega nacionalnega programa duševnega zdravja pri NIJZ, sicer pa kreativni direktor in knjižni avtor, je po lastni izkušnji hude izgorelosti in petletnem procesu okrevanja s pomočjo psihoterapije postal njen veliki zagovornik. »Duševno zdravje je valuta prihodnosti, vpliva tudi na to, kako bomo delovali kot država,« je dejal in poudaril, da je veliko pomembnejše, »kot se zdi zdaj – kot neka pozicijska vojna med dvema strokama.« Nanj se obrača veliko ljudi, sam pa se sprašuje, »koliko je še potopljenega, potlačenega«. »Sobivanje psihoterapije s psihiatrijo in s kliničnim delom je po moje dosegljivo. To bi moralo biti v družbi vpeljano in vsakdanje. Kar se dogaja zdaj, je žalostno,« je dejal.
Predlogu zakona je nasprotoval tudi Tilen Recko, zagovornik pacientov in predsednik društva Altra. »Zakon bo še naprej vzdrževal delitev na klinično in neklinično stroko,« je izpostavil. »Naši uporabniki imajo vsi diagnoze, en del pomoči jim bo nedostopen. V glavnem imajo opravka s klinično vejo, z neklinično pa zelo malo, saj je to treba plačati, česar si ne morejo privoščiti, nova ureditev pa bo to vzdrževala.« Predlog zakona vodi v še večjo medikamentozo, zdravljenje z zdravili in obravnavo duševnih motenj samo v zdravstvu, kar bo posledično še povečalo stigmatizacijo oseb z duševnimi motnjami.
Psihoterapija večinoma na prostem trgu
Svojo izkušnjo izpred 20 let je opisala Alenka Mavec, predsednica društva DAM in članica ZOPS – Zveze organizacij pacientov Slovenije. Takrat se je zaradi paničnih napadov 8-krat v enem letu znašla na urgenci, kjer je dobila »apaurin za pomiritev brez pojasnila, za kaj gre«. »Kako uporabniki vstopijo v naš sistem? Najprej prek osebnega zdravnika, večinoma najprej dobijo pomirjevala, antidepresive, sledi bolniški stalež, napotnica za psihiatra,« je naštela faze in opozorila, da se pri uporabniku »zadeve nalagajo leta in leta, psihiatrija tega ne more rešiti«. Zgodnji vstop v psihoterapijo bi po njenih besedah preprečil marsikatero psihiatrično obravnavo in dolge bolniške odsotnosti. »Danes je psihoterapija le minimalno dostopna v okviru javnega zdravstva, večinoma je na prostem trgu,« je opozorila in dodala, da bo predlog zakona dostopnost do psihoterapije še poslabšal.
Na okrogli mizi so poudarili, da bi bila dovolj samo sprememba enega člena in enega stavka, ki za odločevalce pomeni malo, za najšibkejše pa vse. Psihoterapevt bi moral biti samostojen poklic, da bi psihoterapevti lahko delovali tudi v šolstvu, zdravstvu in povsod, kjer je potreba po tem.
Več psihoterapije v socialno varstvo
Na to opozarja tudi Ana Petrič, Slovenka leta, ki ima botate izkušnje dela s starejšimi. Psihoterapija je po njenih besedah (v posneti izjavi) poklic prihodnosti in zakon bi moral urediti področje tako, da bodo psihoterapevti lahko delali na različnih področjih, v šolstvu, sociali in s starejšimi. V domovih za starejše je zdaj le ena socialna delavka, ki preprosto ne more pomagati niti vsem uporabnikom, kaj šele njihovim bližnjim in, ne nazadnje, zaposlenim. »Psihoterapija bi morala biti veliko bolj prisotna na področju socialnega varstva.«
Prek spleta se je oglasil Robert Oravecz, psihiater in psihoterapevt, in resno opozoril na nevarnosti osnutka zakona, ki je podrejen samo eni poklicni skupini, ki deluje v zdravstvu. Oravecz je dejal, da uspešno sodeluje z različnimi psihoterapevti, in izrazil upanje, da ta uporabnikom škodljivi zakon ne bo nikoli sprejet. Alfred Pritz z dunajske Univerze Sigmunda Freuda je predstavil avstrijski zakon, kjer psihoterapevti lahko delajo na različnih področjih in tako uspešno rešujejo stiske ljudi.
Psihoterapevti tudi v zdravstvu
Doc. dr. Saša Poljak Lukek s Teološke fakultete, ki je tudi zakonska in družinska terapevtka, je izpostavila povečevanje števila motenj med mladostniki in neodzivnost države na to problematiko. Zakon, ki še vedno postavlja umetno ločnico med duševno težavo in duševno motnjo, po njenih besedah ne bo povečal dostopnosti psihoterapije. »Potrebujemo zakon, ki bo podlaga za sistematizacijo javnih služb znotraj vseh resorjev, da bo psihoterapija dostopna vsem otrokom in mladostnikom ne glede na to, kje so,« je dejala.
Tudi Tatjana Zorko, kardiologinja in terapevtka, je prehodila dolgo pot iz disfunkcionalne družine prek študija medicine, lastne bolezni in študija psihoterapije. »Zdaj sem srečno upokojena in se mi ni treba bati za preživetje.« Po njenih besedah sploh ne bi smelo biti vprašanje, ali so psihoterapevti pomembni – morali bi delati povsod, tudi v zdravstvu. Pri obravnavi duševnih motenj je nujno, da sodelujejo različni strokovnjaki.
Samostojen poklic in urejeno izobraževanje
Polona Zoja Jambrek, specializantka psihoanalitične psihoterapije z Nove univerze, je kot predstavnica četrte fakultete, ki pri nas izobražuje psihoterapevte, opozorila, da bi psihoterapevt moral biti samostojen poklic v vseh resorjih, v šolstvu, sociali, športu … »V šoli imamo predmet za fizično kondicijo – kaj pa predmet za psihično kondicijo?« je izpostavila vprašanje, o katerem bi veljalo razmisliti. Irena Kosovel, predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje (SZPS), pa je dejala, da zakon ne prinaša nič od tega, kar ljudje potrebujejo. »Zakon umetno deli psihoterapijo v dva poklica, psihoterapevti izgubijo pravico delati z uporabniki z duševno motnjo, posledice te odločitve pa bodo nosili uporabniki, ki bodo ostali brez pomoči. Psihoterapevti želimo samostojen poklic in urejeno izobraževanje tudi na akademskem nivoju,« je dejala in se zavzela za čisto pravno, sistemsko in ustavno skladno ureditev psihoterapije kot samostojnega poklica.
Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
