Na podlagi novih arhivskih dokumentov razkrivamo korespondenco med partizani in Nemci ter ustaši, v kateri so se dogovarjali za sodelovanje. Tako je jasno, da jim ni šlo za osvoboditev izpod okupatorjeve oblasti, pač pa za to, da bi začasno zaščitili svojo kožo, nato pa z vsemi sredstvi čimprej izpeljali krvavo komunistično revolucijo. Z zahodnimi zavezniki so jugoslovanski komunisti med vojno sodelovali zgolj po sili razmer, ideološko jim je bil namreč mnogo bližji nacionalni socializem kot pa demokracija!
Prvo pismo je bilo poslano štabu 4. operativne cone s strani vrhovnega štaba partizanske vojske glede ustaških odposlancev v Livnu, ki naj jih po navodilu vrhovnega štaba do nadaljnjega zadržujejo in jim ne dovolijo stika s prebivalci na območjih pod kontrolo partizanov. Pismo iz 17. januarja 1943 tako razkriva, da naj se med partizani in ustaši skleneta kompromis in premirje, z njimi so namreč želeli sodelovati v boju proti italijanskemu okupatorju. Partizani so bili tako taktično pripravljeni skleniti premirje s katerimikoli hrvaškimi borci, ki bi se bili pripravljeni boriti proti italijanskim, nemškim ali katerimkoli drugim okupatorjem. Kot razkrivamo v nadaljevanju, pa so partizani in Tito ves čas druge svetovne vojne igrali na različne karte, dogovarjali so se namreč prav z vsemi: četniki, ustaši, Nemci …
Ves čas druge svetovne vojne so potekali poskusi sodelovanja z Nemci!
Že spomladi leta 1942 je Josip Broz Tito v Zagreb poslal svojega generala Vladimirja Velebita s predlogom, da bi z Nemci sklenili premirje, saj se je bal invazije angloameriških sil na jadransko obalo, razkriva več različnih virov, dostopnih v nemških in avstrijskih arhivih. Tito se je v času svojega skrivanja v divjini v zahodni Bosni namreč zbal, da bi lahko zavezniki kaj kmalu izvedli izkrcanje na jadranski obali. To mu ni bilo pogodu, saj bi kaj takega pomenilo hiter konec za njegove komunistične ambicije. Tako je v dogovoru s Stalinom sklenil, da poskusi doseči premirje s Hitlerjem. Velebit je tako Nemcem predlagal premirje. To je povsem logično, komunistom je nacionalni tip socializma oziroma nacizem pač mnogo bližje kot demokracija!
V zameno za prenehanje s “teroristično aktivnostjo” je Tito pričakoval, da mu bodo Nemci prepustili del zahodne Bosne in ga ne bodo nadlegovali. To je počel v skladu s pričakovanji Josifa Stalina, saj ta ni želel, da bi se zavezniki izkrcali na Balkanu, ki ga je sovjetski diktator smatral za svoj satelit. Bolje od tega bi bilo tudi začasno premirje s Hitlerjem. Vseeno je nemški poveljnik, stacioniran v Zagrebu, general Edmund Glaise von Horstenau vedel, da o čem takem odloča Berlin. Informacije je posredoval domov, a ko je za predlagano premirje izvedel Hitler, je predlog zavrnil rekoč, da se z banditi ne pogaja, temveč jih je potrebno streljati.
Vodilni partizani skozi celo leto vodili pogovore z Nemci
Arhivski dokumenti tako razkrivajo, da so se partizanski generalpolkovnik Koča Popović in z njim Marković ter Petrović dogovarjali o sestankih tudi z Nemci. Že v septembru predhodnega leta so se pogovarjali s predstavniki nemške vojske, Heisom, Kulichem in Ottom, s predstavnikom Berthom pa so se dogovarjali za srečanje, ki naj bi se zgodilo najkasneje 12. junija 1943. Na srečanje bi tako lahko prišli do trije partizani, ki bi morali biti odeti v bele zastave, kot izhaja iz dopisa nemškega vojaka Streckerja. Poleg opisanih primerov dogovarjanja med partizani in ustaši ter Nemci so znani tudi mnogi primeri sodelovanja partizanov s četniki.
Tako lahko hitro ugotovimo, da je med drugo svetovno vojno partizanska elita s Titom na čelu s takšnim taktiziranjem reševala zlasti svojo kožo, izid druge svetovne vojne na jugoslovanskih tleh pa je bil bolj kot ne rezultat dogajanja na tujem. Kljub temu pa je Tito po vojni z veseljem prevzel zasluge za zmago nad okupatorjem ter izpeljal revolucijo. V posmeh tisoče mladim fantom, ki so se zavedeni pridružili partizanom in tako umrli dobesedno na Titovi šahovnici, pa so sledili še povojni poboji, ki so terjali nadaljnjih več deset tisoč življenj.
Dokumente si lahko ogledate TUKAJ.
