Volilna kampanja se je začela prevešati v drugo polovico in ljudje so se med seboj, ko je beseda nanesla na politiko, spraševali zgolj še: “Kdaj bo izbruhnila nova afera, povezana z Janezom Janšo?” Dnevi so tekli in naivnemu opazovalcu se je nemara zdelo, da bo tokrat vse normalno, da bodo mediji spremljali vsebinske poudarke iz programov ključnih akterjev in preverjali, kaj je v teh obljubah realno in kaj pravljičarstvo. Poznavalcem je bilo jasno, da je umirjenost, ki je prevladovala v večini medijev, samo navidezna. Da se za njo skriva skrbno medijsko načrtovanje z vnaprej domišljenimi vsebinami, s katerimi bo koordinirana medijska akcija določila tempo in diskusijo približno teden dni pred volitvami. Nismo se zmotili. Pričakovan medijski spin, ki preseneča samo še zaradi svoje izpetosti in neverjetne predvidljivosti, se je zgodil “na znanam kraju, ob znanem času”. V enem od režimskih medijev, teden dni pred volitvami.
Kljub temu, da imajo sfabricirane medijske afere proti SDS in predsedniku Janezu Janši z vsako volilno kampanjo manjši učinek, sta bili v finišu tokratne kampanje sproducirani dve zgodbi. Prva je želela zaključek kampanje odpeljati v zastraševanje ljudi s “politiko zastraševanja”, pri tem pa so kot ključne dokaze uporabljali sfabricirane objave na socialnih omrežjih. Cilj tega je bil preusmeriti pozornost ljudi od realnega poslabšanja varnostnih razmer v državi zaradi nesposobnosti levih strank, da zaščitijo državne meje. Vsako opozarjanje na to, da bo Slovenija, če ne neprodušno zapre svojih meja, kmalu preplavljena s tisoči Afganistancev, Pakistancev, Maročanov in drugih migrantov, je dobilo v levih medijih etiketo “sovražnega govora”, politiki, ki na to opozarjajo in predlagajo konkretne rešitve za ohranitev varnosti Slovencev, pa za “politike sovraštva”.
Zastraševalske taktike levih strank, medijev in civilne-družbe-na-poziv
Da gre pri tem za koordinirano akcijo, priča agitiranje režimskih medijev za zadnjo večjo predvolilno akcijo levega bloka, t.i. “shod proti sovraštvu” v organizaciji “civilne družbe”. Tiste “civilne družbe”, ki se v obdobju med volitvami bogato financira iz državnega proračuna, zato da po potrebi, na povelje, zvleče na ulice svoje članstvo. Prav zadnji “shod proti sovraštvu” bo lahko šel v učbenike politične propagande in manipulacije kot primer prepletenosti, finančne in personalne, levičarskih medijev in civilne-družbe-na-poziv. S to koordinirano akcijo so želeli prenesti poudarek volilne kampanje iz za državo in slovenski narod usodnih tem, zlasti migrantov in z njimi povezanega poslabševanja varnosti v državi, na politično enozvočno uglašeno sporočilo zastraševanja volilvcev z zmago SDS. Kajti če ankete ne bi kazale, da je SDS v vodstvu in da je usoda volitev odvsina od še neopredeljenih volilcev ter od tega, koliko ljudi bo dejansko odšlo na volišča, tudi nobenega takšnega “shoda proti sovraštvu” ne bi bilo, “civilna družba na poziv” bi mirovala in nikjer ne bi bilo nikakršnih groženj “našim človekovim pravicam”. Kdo je v zadnji fazi kampanje s takimi akcijami dejansko izvajal kampanjo strahu in zastraševanja, je seveda jasno. Projeciranje lastnih značilnosti v nasprotnika je stalnica slovenske levičarske politike in njihovih medijskih izpostav, žal ne samo v času pred volitvami.
Pogrom medijev v lasti tatinskih tajkunov nad Novo24tv.si
Druga “afera”, ki je bila lansirana v zadnjem tednu pred volitvami, pa je razkrila globino bolečine levega političnega bloka zaradi obstoja novih nelevičarskih medijev. To je tudi dejansko največja novost teh volitev, namreč, da so volilci prvič po drugi svetovni vojni (!) imeli možnost informirati se prek neodvisnih medijev in to ne marginalih, ampak resnih, vplivnih, takih, ki dosegajo prek 100.000 ljudi dnevno. Če k temu prištejemo še vzpon družbenih medijev, to pomeni, da monopola nad resnico levičarji s svojimi mediji preprosto nimajo več. To pa je že resen razlog za paniko na levici. Ko je proti koncu kampanje postalo jasno, da manipuliranje in prikrojevanje informacij več ne deluje, saj ljudje lahko dobijo informacije tudi iz neodvisnih medijev, je sledila še ena koordinirana medijsko politična akcija: napad na nova24tv.si.
Pod pretvezo skrbi za “neodvisnost” medijev, celo države, iščejo lastnike nove24tv.si mediji, ki so v lasti močvirja ugrabljene države ali pa v lasti tajkunov, ki so slovenske banke dobesedno okradli za stomiljonske bančne kredite, ki jih niso nikoli vrnili, in ki so jim bili kasneje velikodušno odpisani na račun davkoplačevalcev.
Prav nova24tv.si je danes tisti medij s Sloveniji, ki zaradi svojega vpliva in profesionalnosti najbolj ogroža medijski monopol levice. Fake news, lažnjive novice, v času, ko imamo v državi vsaj en neodvisni medij večjega dosega, preprosto nimajo več učinka. Zato je bila tudi umetno ustvarjena zgodba o lastnikih nove24tv.si, ki so ji istočasno v koordinirani medijski akciji (celo z istimi naslovi v različnih medijih) dodali razsežnost domnevnega vpliva tujih sil na volitve. Zgodbo so si sposodili kar pri poražencih ameriških volitev, ki so, ko so ankete že kazale na naraščajoče možnosti Trumpove zmage, začeli iskati ruske vplive v predsedniški kampanji Trumpa in jih do danes še niso našli kljub preiskovalni komisiji. Takšni, kakršno sta že napovedala tudi Marjan Šarec in Miro Cerar, in v kateri bosta morala, bolj kot lastnike Nove24tv, pojasniti, zakaj so državna podjetja sodelovala pri financiranju njunih kampanj, Cerar pa tudi, kam je izginilo 5 milijonov evrov iz računa SMC, kot trdita bivša poslanca te stranke.
Dejstvo je, da je medijsko preusmerjanje pozornosti iz za Slovenijo usodnih tem na vprašanje lastništva v Novi24tv.si skrajna manipulacija z volilci. Gre tudi za nedopusten pritisk na medij, ki ni pod vplivom leve politike in ki je v tej kampanji nevtraliziral laži in podtikanja, ki so bila, kot v vsaki kampanji doslej, vnaprej skoordinirana za preprečevanje političnega vzpona desnice. A dokler je v tej državi demokracija, čeprav se včasih zdi, da zgolj formalno, si levičarji novih medijev ne bodo mogli polastiti. Prav to je tudi največja dodana vrednost tokratne predvolilne kampanje: da je medijskega enoumja končno konec in da resnice ne bo več mogoče prikrojevati po merah levičarjev.
Iz številnih levičarskih medijev je bilo skozi celotno kampanjo videti izredno sovraštvo in nestrpnost do drugačemislečih, in sicer tako iz člankov in komentarjev kot iz aktivnosti levo usmerjenih novinarjev na družbenih omrežjih, kot so Facebook in Twitter, kjer je še posebej očitno, kako tanka je v Sloveniji meja med novinarstvom in političnim aktivizmom. Novinar, publicist in predsednik LNBP Bojan Požar je včeraj na twitterju zapisal: “Največji medijski manipulanti letošnjih volitev so POP TV, RTV Slovenija, portal Siol in Planet TV. Seveda ni naključje, da sta zadnja 2 od teh v lasti Vlade RS, prvega pa Vlada RS ne pusti prodati”, v nadaljevanju pa dodal še “časopisi kot so Večer, Delo in Dnevnik…pa so zaradi nizke naklade in skromnega dosega – na srečo – ostali brez moči in vpliva. Na primer: med drugim so objavili na stotine intervjujev z izbranimi politiki, a jih nihče ni (več) bral. Z Požarjem se moramo absolutno strinjati. Dejstvo je, da so v kampanji z aktivizmom izstopali predvsem novinarji POP TV (Tjaša Slokar – Kos, Alenka Marovt, Anže Božič, Irena Joveva, Suzana Perman, Edi Pucer in Darja Zgonc), RTV Slovenije (Igor Evgen Bergant in Erika Žnidaršič), televizije Planet TV in portala Siol (Mirko Mayer, Primož Cirman, Vesna Vuković), Večera (Matija Stepišnik, Uroš Esih, Blaž Petković, Aleš Kocjan), Delo (Zoran Potič, Ali Žerdin, Janez Markeš). Redno je živčne zlome doživljal tudi Dnevnikov urednik Darjan Košir, ki je po twitterju celo izražal “grozo, ker je moral po službeni dolžnosti gledati celotno konvencijo SDS v Celju.”
A dejstvo je, ko novinar nastopa v vlogi političnega agitatorja, gre nedvomno za hud konflikt interesov. V tem primeru, tako tudi določa Kodeks novinarjev, bi novinar moral razkriti svoje članstvo ali simpatizerstvo z določeno politično stranko oziroma, kot pravi Kodeks, bi se moral kot novinar izločiti iz poročanja. Prepletanje ali združevanje novinarskih in politično propagandnih besedil je po novinarskem Kodeksu nedopustno. Kdaj bodo novinarji, povečini zaposleni v levičarskih medijih, začeli Kodeks novinarjev tudi v praksi spoštovati, je drugo vprašanje. Njihovi prispevki bolj spominjajo na “sporočila za medije” levih strank, za katere agitirajo, in nimajo nobene zveze z novinarsko etiko, o kateri radi podučujejo druge. Da so nekateri novinarji levičarskih medijev daleč od modernega pojmovanja novinarstva, ampak imajo v sebi vgrajeno predstavo o političnem agitatorju, žal s svojim delom vsakodnevno potrjujejo.
