Filmski svet se je poslovil od prvega in najslavnejšega Jamesa Bonda, Seana Conneryja, pri katerem so mediji vedno znova pritaknili, da ga določa nezgrešljivi škotski šarm. Igralec je umrl danes, v 91. letu starosti.
Produkcijska hiša EON Productions je leta 1962 začela uspešno serijo o Bondu po predlogi britanskega avtorja Iana Fleminga. Do leta 1983 je Connery nastopil v sedmih film o tajnem agentu 007.
Verjetno najslavnejši škotski igralec se je rodil v Edinburghu v delavski družini. Pri 23 letih se je v izbiri med igralstvom in profesionalnim nogometom odločil za prvo možnost, za kar je kasneje dejal, da je bila ena njegovih pametnejših odločitev. Pred tem je opravljal več različnih del, med drugim je dostavljal mleko in vozil tovornjak.
Prvo večjo vlogo je odigral v filmu No Road Back režiserja Montgomeryja Tullyja iz leta 1957, temu pa so sledili številni nastopi tako v filmih za veliko platno kot v televizijskih serijah in filmih, denimo leta 1961 v Macbethu in Ani Karenini. Pravi preboj mu je leto kasneje prinesla vloga Jamesa Bonda v filmu Dr. No Terencea Younga.
Izmišljenega tajnega agenta je interpretiral v še šestih filmih franšize, ki še ni končana: Iz Rusije z ljubeznijo (1963), Goldfinger (1964), Operacija Grom (1965), Le dvakrat živiš (1967), Diamanti so večni (1971) ter Nikoli ne reci nikoli več (1983).
Kot navaja spletna filmska baza podatkov IMDb, so nekateri verjeli, da bo vloga Jamesa Bonda zaznamovala njegovo kariero, vendar je dokazal nasprotno: postal je eden najvidnejših igralcev svoje generacije, ki je posnel kopico uspešnih filmov. Največje priznanje je dosegel z vlogo irskega policaja v filmu Nedotakljivi Briana De Palme iz leta 1987. Osvojil je oskarja za stransko vlogo in s tem ukradel pozornost glavnemu igralcu filma Kevinu Costnerju.
Videti ga je bilo mogoče v še številnih drugih filmih, kot so Marnie Alfreda Hitchcocka (1964), Umor na Orient ekspresu Kennetha Branagha (1974), Ime rože Jean-Jacquesa Annauda (1986), Indiana Jones in Zadnji križarski pohod Stevena Spielberga (1989), Vzhajajoče sonce Philipa Kaufmana (1993) in Družba pravih gospodov Stephena Norringtona (2003).
“Morda nisem najboljši igralec, še slabši pa bi bil, če bi počel kaj drugega,” je dejal ob neki priložnosti.
