Sveti Miklavž (Nikolaj) zagotovo velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov med Slovenci. To dokazuje tudi dejstvo, da je po številu posvečenih cerkva v Sloveniji sv. Nikolaj takoj za Božjo Materjo Marijo. In teh je kar 120 – tudi tri stolne cerkve od skupaj šestih so posvečene svetemu Nikolaju: v Ljubljani, Novem mestu in v Murski Soboti.
Zagotovo pa sv. Nikolaj oz. Miklavž ni samo legenda, ampak zgodovinsko izpričana osebnost. Rodil se je okoli leta 250 (nekateri navajajo tudi letnico 270) v Patari v Mali Aziji v sedanji Turčiji. Njegova starša dolgo nista mogla imeti otrok. Ko sta umrla, je Nikolaj podedoval veliko premoženje, ki ga je razdelil med reveže, sam pa je šel v samostan. Okoli leta 300 pa je postal škof v maloazijskem mestu Mira in tamkajšnjo krajevno Cerkev vodil skoraj petdeset let. Njegovo grško ime sicer pomeni “zmagovalec ljudstva”.
Zanimivo je sicer, da je sv. Nikolaj (ki ga ne smemo zamenjevati z istoimenskim svetnikom iz švicarske Flue ali s kardinalom Nikolajem Kuzanskim) povezan tudi s prvimi vesoljnimi cerkvenimi zbori. Ko je cesar Konstantin sklical koncil v Niceji leta 325, je na tem koncilu Nikolaj ostro nastopil proti arijanstvu, osebno tudi proti utemeljitelju tega nauka Ariju. Po nekaterih podatkih naj bi Arij žalil Devico Marijo, Nikolaja pa naj bi to tako razkačilo, da je Arija fizično napadel in ga, kot se temu popularno reče, »na gobec«. Nikolaja na bi zato zaprli, a ga kasneje spet izpustili, ker se je udeležencem koncila prikazala Devica Marija in ukazala, da ga morajo izpustiti. Na koncu koncila so sprejeli nicejsko veroizpoved (kasneje razširjeno v Carigradu), ki je uradna podlaga vere Cerkve, in prepovedali arianizem.
Po koncilu je Nikolaj nadaljeval škofovsko službo v Miri. O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra ker je to tudi njegov godovni dan, letnica pa ni znana, saj se omenjajo letnice 326, 345 in 351. Pokopan je bil v Miri, kasneje pa so posmrtne ostanke prenesli v Bari v Italiji.
Sv. Nikolaj velja za svetnika tako na zahodu kot vzhodu, še zlasti v Rusiji. Častijo ga kot zavetnika mornarjev in ribičev, s tem je povezana tudi ljubljanska stolnica, saj je bila Ljubljanica nekdaj plovna reka.
Šega z nočnim obdarovanjem pa izhaja iz domnevno resnične zgodbe, ki pripoveduje, kako je škof Nikolaj pomagal obubožanemu očetu, ki je imel tri neporočene hčere, a brez dote. Grozilo jim je celo, da bi bile prodane za sužnje. Škof Nikolaj je tri večere zaporedoma vrgel skozi okno njihove hiše kepo zlata in dekletom priskrbel primerno doto. Ta legenda je podlaga za navado, da sveti Nikolaj/Miklavž zvečer pred svojim godom prinaša otrokom darove v nastavljene posode, pa tudi na t. i. miklavževanjih, kjer Miklavž v škofovski obleki (z mitro in pastirsko palico) ter ob spremstvu angelov in peklenščkov (parkeljnov) deli darila otrokom. Tistim manj pridnim pa naj bi prinesel šibo.
