12.7 C
Ljubljana
sobota, 25 septembra, 2021

Cerkev in #LGBT: primer politično nekorektne ter izmišljene zgodbe, kakšen pristop zavzeti do istospolnih parov v tem času

Piše: blagovest.si

Objavljamo izsek iz nastajajočega romana, ki govori o župniku, nekakšnem sodobnem sv. Janezu Vianeju, ki mora župnijsko skupnost postaviti tako rekoč na novo. Ta izsek je zelo poučen. Vsa imena so izmišljena, podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključje.

Tisti dan je bil res vroč. Bil je ravno praznik Karmelske Matere Božje. Župniku Simonu je bil ta praznik vedno pri srcu, saj je bil zelo vnet Marijin častilec. Povrh vsega pa je bil njegov krstni zavetnik sv. Simon Stock, ki je bil eden najbolj znanih svetnikov iz karmelske duhovne družine. Ta duhovnost je župniku Simonu segla do srca. Čeprav je bil sam po sebi človek akcije, si je vedno vzel zgodaj zjutraj čas za duhovno meditacijo v svoji kapeli pred Najsvetejšim. Te navade ni nikdar opustil. Večkrat se je odpravil v kapelo kar sredi noči in daroval svoje molitve in žrtve za župnijo. Mnogi so se mu čudili, da ni nikoli izgledal utrujen ali brez volje.

Povrh vsega se je tudi bližala deseta obletnica njegovega prihoda v župnijo Šentpavel. Večkrat se je spomnil na tiste težavne začetke v župniji, ko je zelo malo ljudi prihajalo k maši, v samem kraju pa je prevladoval razvrat ter razdeljenost. Celo leto je preživel v takšnem okolju in se držal za glavo ter spraševal Boga, kaj naj sploh naredi. Zaradi zelo skromnih dohodkov – maše je daroval večkrat kar po svojih namenih – je bil prisiljen prodati celo svoj avto, da je imel za hrano. Dokler ni pod modrim vodstvom precej starejšega duhovniškega kolega Franceta, ki je vodil sosednji Šentjanž, prišel do spoznanja, da se mora najprej sam spreobrniti, ne da bi to pričakoval od drugih.

Simon je v župnijski cerkvi opravil jutranjo mašo na skoraj slovesen način, čeprav brez orgel. Kljub zgodnji uri in dejstvu, da je bilo to med tednom, ljudje pa večinoma na dopustu, se je zbralo kar lepo število ljudi. Po maši je sledil zajtrk v župnišču. Bile so počitnice, verouka ni bilo, zato si je vzel čas za duhovno branje, ki ga je opravljal kar v župnijski pisarni. Za vsak slučaj, če bi ga kdo iskal.

In res, že petnajst minut kasneje je nekdo pritisnil zvonec na župnišču. V župnijsko pisarno sta stopila dva moška.

»S čim vama lahko pomagam?« je pogovor vljudno začel Simon.

»Veste…,« je v zadregi začel eden od obiskovalcev, »zaradi poroke sva prišla.«

»No, poroke… blagoslova pač. Saj veste, kako to gre,« je v še večji zadregi dodal njegov spremljevalec.

»Dobro. Torej, vidva sta ženin in priča, če sem prav razumel? Ponavadi prideta ženin in nevesta skupaj,« je povsem ravnodušno dejal župnik Simon, čeprav je hitro posumil, v katerem grmu tiči zajec.

»Ne, ne, ni to,« je v vidni zadregi odgovoril prvi. »Oba sva ženina.«

»Aha, se pravi, poročna maša za dva para, ki se poročita. Kje sta pa vajini nevesti?« je župnik dalje vrtal vanju.

»Nimava nevest. Midva bi se poročila. Med seboj. Saj razumete?« je drugi od prišlekov dejal že bolj odločno.

»To bo pa malo težko. Cerkvena poroka je po zakoniku cerkvenega prava možna le med moškim in žensko,« je Simon razumevajoče dejal.

Vendar pa ga je prvi od prišlekov takoj prekinil: »Veva to, gospod župnik. Oba dobro veva. Jaz sem bil v mlajših letih celo ministrant, moj zaročenec pa je tudi hodil k verouku. In lahko vama zagotoviva, da nisva prišla z nobenimi slabimi nameni. Želiva samo, da blagoslovite najino zvezo v cerkvi. Slišala sva, da je to že marsikje možno v tujini. Vendar bi midva rada to storila v svoji domovini.«

»Kako sta pa potem mene našla?« se je začudil Simon.

»Niste prvi, ki sva ga vprašala. Najprej sva poskusila srečo v kraju, kjer živiva. Vendar naju je domači župnik zabrisal ven, preden sva sploh lahko povedala do konca. Nekdo pa nama je povedal, da bi morda to lahko storila v Šentpavlu. Tako sva prišla do vas,« je povedal obiskovalec, ki je prvi stopil v župnijsko pisarno.

Simon je nekaj trenutkov molčal. Bržkone je v mislih klical Svetega Duha.

»Torej, jaz vaju ne bom vrgel ven. Lahko nekaj uredimo v zvezi s tem. Vendar pa bosta morala izpolniti en pogoj,« je resno dejal župnik Simon.

»Kakšen?« sta skoraj oba hkrati poskočila.

»Vse bom razložil, kar mirno,« je dejal župnik. »Gremo v župnijsko cerkev,« je namignil.

Cerkev je bila praktično ves čas odprta, razen ponoči. Stopili so vanjo. Župnik je bil običajno precej strikten glede tega, kako oblečeni nekateri hodijo v cerkev zlasti v poletnem času. Obiskovalca sta bila namreč v kratkih hlačah in natikačih, a tokrat se ni menil za to. Oba prišleka sta se razgledovala po cerkvi, ki je dajala vesel, skoraj slovesen vtis. Spredaj pred oltarjem se je nahajala slika Karmelske Matere Božje, ki jo je župnik za tisti dan posebej postavil tja, poleg nje pa cvetje v beli in modri barvi. Velika slika spreobrnjenja svetega Pavla nad oltarjem je morala narediti nanju velik vtis. Ob sliki sta se nahajala kipa sv. Frančiška Asiškega in sv. Dominika. Pred oltarjem se je župnik Simon spustil na kolena, obiskovalca pa sta zgolj obstala. Nato jima je namignil, naj se usedeta v prvo klop in malo počakata, sam pa je šel v zakristijo. V manj kot dveh minutah se je pojavil v albi in s štolo z likom Marije Brezmadežne. Prišel je do tabernaklja, ga odprl in iz njega vzel Najsvetejše in ga prinesel na sprednji oltar. Ob tem je prepeval preprost taizejski napev o Jezusu. Obiskovalca sta začudeno gledala in skušala mrmrati ta napev. Nista razumela, kaj se sploh dogaja, zakaj ju je sploh peljal v cerkev, zakaj ta ceremonija z monštranco. Saj sta ga prišla prosit le za to, da bi na slovesnem dogodku v cerkvi blagoslovil njuno zvezo.

Župnik Simon je opazil njuna osupla obraza. Vendar je vedel, da ne bosta pobegnila. Prišla sta prosit za blagoslov. Dobila ga bosta, a ne takšnega, kot sta ga najprej želela. Sedel je v prvo klop na levi strani cerkve ter pokleknil na klečalnik.

Več si lahko preberete TUKAJ.

Zadnje novice

O ludistih 21. stoletja

Sorodne vsebine