Znanost se je v zgodovini že mnogokrat srečala z interesi ekonomije in politike, celo religije, če pomislimo npr. na čas renesanse, ko se je moderna znanost šele rojevala. Danes je najbolj aktualno srečanje med ugotovitvami klimatskih znanstvenikov in interesi politike, obenem pa seveda ekonomije – interesi politike in ekonomije so, zlasti v sistemu demokracije, tesno in neločljivo prepleteni. Ko se znanost, ki je razumski sistem z meritvami, številkami, grafi, empirično preverjenimi dejstvi, sreča s politiko, se neizbežno sreča s to ali ono ideologijo, ki pa ni samo konstrukt razuma, v njej pomembno, lahko celo ključno vlogo igrajo tudi strasti, čustva, nezavedne vsebine (odtod iracionalnost raznih ideologij). Tako se je klimatska znanost srečala s svetovno levičarsko in desničarsko ideologijo, in po mojem mnenju sta obe ideologiji ob tem srečanju odreagirali neprimerno, iracionalno, obenem pa mislim, da vsaj v grobem te reakcije razumem – zakaj so takšne kot so.
Desničarska (neoliberalna) ideologija zastopa interese kapitala, v interesu kapitala pa ni, da bi zmanjševali proizvodnjo, da bi varčevali, kapital stremi k rasti, kapitalizem deluje, dokler je gospodarska rast. Desnica sicer ne zanika nekih podnebnih sprememb (ker jih vsi čutimo), vendar po njeno niso antropogenega izvora, zato fosilna goriva lahko brez posledic mirno kurimo naprej.
Levičarska ideologija pa skuša, v svojem večnem in bolestnem boju za Oblast, v tem boju izkoristiti tudi podnebne spremembe. Levica je seveda protikapitalistična, in podnebne spremembe ji glede tega pridejo prav kot naročene: so dodaten argument za zgrešenost kapitalizma, ki ga je tudi zato treba uničiti, saj je on kriv za to krizo. In še: v tej krizi nas bo lahko rešila samo neka enotna svetovna Oblast, zato je upravičeno vzpostaviti tako (totalitarno!) Oblast, če pomislimo npr. na našega S. Žižka, ki zagovarja svetovni leninizem. Poleg tega si bodo levičarji skušali, na razne načine prisvajati denar, namenjen boju proti podnebnim spremembam.
Tako sta se glede tega na svetu vzpostavila dva tabora, ki po mojem, oba delujeta neodgovorno, iracionalno. Desnica nojevsko tišči glavo v pesek, levica pa, sledeč svojim interesom, množicam po medijih prikazuje »apokaliptične, strašljive prizore« – posledice podnebne krize. Verniki Znanosti, ki Znanost postavljajo nad politiko, verjamejo, da bo z njeno pomočjo mogoče popraviti škodo, narejeno naravi, kar je po mojem spet zmota. Verniki Tehnike, in nasploh množice, ki so se navadile na številne udobnosti, katere je le-ta prinesla, so iznašli pojem »trajnostnega razvoja« – to krizo bo mogoče rešiti z »zeleno energijo«, sem spada npr. uvedba električnih avtomobilov. Vendar, premalo se zavedamo, da »čistega« pridobivanja energije iz narave nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo, vsak način povzroča takšno ali drugačno škodo na okolju.
Kaj je torej rešitev, kje je izhod? Rešitev je v radikalni spremembi načina mišljenja in načina življenja, vendar pa to ni v interesu svetovnega kapitalizma, tržnega sistema, zato danes na svetu ni čutiti resne politične volje za kaj takega. Sicer pa nas zgodovina uči, da je homo sapiens pripravljen radikalno spremeniti svoje ravnanje šele, ko ga nekaj dovolj močno pritisne. Zato bo razvoj šel svojo pot, katastrofe po svetu se bodo nadaljevale in stopnjevale – pozitivni učinki tega bodo v tem, da nas bodo prisilile v radikalne spremembe.
Franc Bešter, Zg. Besnica
