Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Bo slovenska kultura v samostojni Sloveniji še naprej Pepelka, privezana na radiator in posiljevana, ker je takšna nihilistična kulturna usmeritev stranke Levica? Upajmo, da bo ta – fotopubovska – kulturna smer končno utihnila in za vedno izginila.
Kljub temu pa je potrebno pojasniti nekaj glavnih kulturnih nesporazumov o Kosovelovem letu, ki ga praznujemo malo pred volitvami novega ljubljanskega župana. Kajti županova kultura se gotovo ne ujema s Kosovelovo, tako kot se z njo ne ujemata niti “fotopubovska” kulturna smer niti Jankovićev odnos do pokopov žrtev komunizma. Prav na tej točki razkola na levici v Sloveniji, razkola v marksistični kulturi, pa se dogaja smrt slovenskega naroda, utemeljenega v slovenski KULTURI, tako v časih, ko je bila politika strogo krščanska, pa razsvetljenska, narodno romantična, trezno meščansko realistična ali pa internacionalistična oziroma balkanska. Tudi v nihilističnem komunizmu pa je še dolgo veljalo, da je srce slovenskega bitja in žitja kultura, čeprav jo je komunizem zatirsl. Šele po osamosvojitvi Slovenije (1991) se je začela slovenska kultura dokončno potapljati. Kot da bi jo za lase vlekla proti dnu marksistična multikulturna in globalistična politika slovenskih potomcev komunistov, ki hočejo nadaljevati z revolucijo predvsem z raznimi Smodeji in podobnimi predstavniki slovenske kulture, kot tudi pod ministrskimi nihilističnimi “Marijinimi” zaščitnimi plašči raznih dr. Vrečko.
Zakaj sedanji ljubljanski župan gospod Zoran Janković nikoli ne bi pokopal na ljubljanskem pokopališču Žale, na primer, katere od deklic, ki so bile žrtve komunistične revolucije tik po drugi svetovni vojni? Ali zato, ker na ljubljanskem pokopališču ne bodo pokopani izdajalci? Ali bi pesnik Srečko Kosovel tudi nasprotoval njenemu pokopu? Prepričana sem, da bi s katero od svojih pesmi dvignil strašen kraval in razglasil župana Jankovića za narodnega izdajalca najhujše vrste. Seveda pa nikakorv ne bi nasprotoval njegovemu pokopu – na ljubljanskih Žalah. Ne, Kosovel Jankoviću ne bi odrekel pravice do kulturnega pokopa in groba na mestnem pokopališču v Ljubljani. Ne bi zahtevali, naj ga pokopljemo kje na robu katerega od slovenskih največjih smetišč, na primer teharska.
Na začetku tega svojega pisma bralcem ne nameravam pojasnjevati, zakaj so bili v Sloveniji jugoslovanski revolucionarni komunisti med drugo svetovno vojno in dolgo po njej v glavnem pod Titovim vodstvom, po osamosvojitvi leta 1991 pa pod vodstvom jugonostalgičnega slovenskega komunista, tovariša Milana Kučana. V resnici tudi nimam česa pojasnjevati, saj že dolgo ne gre, kar zadeva jugoslovansko komunistično revolucijo, ki v izrojeni obliki traja še zdaj, niti za ideologijo niti za kakršnekoli socialno gibanje, da, še najmanj za socialne pravice in vrednote. Edino, kar je bilo – tudi v tem zgodovinskem času, kot v vseh drugih pomembno – že vse od leta 1945 (ko so tudi uradno v Jugoslaviji prevzeli oblast komunisti), je bil – je in bo – “vsakdanji kruhek” komunistične elite in njenih podpornikov. Samo to, in prav ničesar drugega, kot je lepo – pesniško – povedal eden od slavnih ŠTIRIH, pesnik Janez Menart, zdaj v bistvu strogo prepovedani avtor, vsaj z večjim delom njegovega opusa je tako.
Slavimo samo še Srečka Kosovela, vendar predvsem nihilistični oziroma modernistični del njegovega opusa, ker se je menda z njim – priznajmo, zelo površno – tudi pesniško pripravljal za vstop v jugoslovansko PARTIJO. Kot precejšnja poznavalka kulturnih razmer v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji, ko je partija že začela pridobivati slovenske umetnike za vstop v svojo – izvorno nihilistično in teroristično, predvsem pa krvavo revolucionarno – organizacijo, sem prepričana, da je sam ljubi Bog rešil vsaj dvoje genialnih mladeničev (tako, da ju je veliko prezgodaj poklical k sebi), pred vsem dobro znano kruto usodo umetnika in politika Edvarda Kocbeka, namreč evropsko razglednega kulturnega filozofa in pedagoga dr. Franja Čibeja in genialnega pesnika Srečka Kosovela. Dr. Čibej je bil na začetku svojega političnega delovanja med glavnimi ideologi tako imenovanega novokatoliškega gibanja (njegov je uvod v prvo številko Križa na gori, glasila tega gibanja, ur. pesnik Anton Vodnik), zadnja leta svojega kratkega življenja pa je postajal vse bliže komunizmu, ker je tesno prijateljeval z Edvardom Kardeljem (ta mu je ob tragičnih smrti posvetil zelo občuten nekrolog, ki ga je pozneje celo ponatisnil). Srečko Kosovel pa je bil hiperaktivni iskalec izhoda iz starega sveta v boljše čase, kar ga je dobesedno vrglo – kam pa drugam – v središče lažnivega nihilističnega, narobe obrnjenega – ateističnega “krščanstva” ali revolucionarnega komunizma. Resnično, ne morem si predstavljati, da bi Tito in Kardelj pustila filozofu dr. Čibej ali pa svobodnem pesniku Kosovelu dočakati konec druge svetovne vojne. Še manj pa si morem predstavljati, da bi oba preživela povojne čistke in udbovske likvidacije oziroma montirane procese. Oba bi morala vsaj na Goli otok.
Ampak tudi zdaj je za potomce komunističnih revolucionarjev, tako kot je bilo za njihove prednike, pač NUJNO nadaljevati z lažmi vsake sorte, tudi kar zadeva kulturo in umetnost, predvsem zaradi “ljubega kruhka”. Partijska verzija zgodovine Slovencev v 20. stoletju je že tako vsa zlagana, da še ena laž, tokrat o veličini nihilističnega dela Kosovelovega pesniškega opusa, novim komunistom res ne more povzročiti kake večje “škode”, lahko pa utrdi kulturo njihove zadnje nihilistične usmeritve, tiste v zadnji vladi, pod vodstvom tovarišice dr. Aste Vrečko, ki je znana pod “kulturnim” pojmom FOTOPUB. Da, fotopubovski marksistični kulturni ustvarjalci so se tokrat, kot zadnjega upanja, oklenili Srečka Kosovela, pravzaprav njegovega najmanj pomembnega dela poezije, tiste, ki jo označuje že skoraj revolucionarni – BRATOMORNI – komunizem, poleg fašizma in nacizma eden najhujših v 20. stoletju. Seveda pa to ni nikakršno kulturno leto Srečka Kosovela, to je samo še ena od fotopubovskih partijskih manifestacija – porazno prazna, draga in lažniva.
