Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
V deželi, kjer učitelji štejejo kovance do naslednje plače, deluje dolgoletni sindikalni vodja, ki je veliki borec za malega človeka. Nastopa pred kamerami in razlagal, kako se bori proti privilegijem, neenakosti in pohlepu. Njegov glas je glas ljudstva, njegova drža, drža revolucionarja, njegov nastop pa skoraj svetniški.
Potem pa si je nekdo upal gospodu, pardon tovarišu postaviti nevarno vprašanje v sodobni demokraciji:
“Koliko pa vi zaslužite?”
Nenadoma ni bilo več govora o delavskih pravicah. Ni bilo več govora o socialni pravičnosti. V ospredje je stopila nova človekova pravica: pravica, da se o prihodkih pomembnih javnih sindikalistov ne sprašuje preveč.
Ko so številke prišle v javnost, se je zgodil čudež. Človek, ki je desetletja pozival k transparentnosti države, je odkril lepoto zasebnosti. Človek, ki je zahteval odgovornost drugih, je postal ogorčen, ker so odgovornost zahtevali od njega, dolgoletnega sindikalista – vodje.
In tako je nastala nova pravna doktrina:
“Če resnica škodi moji javni podobi sindikalista, je problem resnica.”
Tožba naj bi bila preprosta.
Tožeča stranka: “Ljudje meni dolgoletnemu sindikalistu ne verjamejo več.”
Sodišče: “Zakaj?”
Tožeča stranka: “Ker so razkrili in videli podatke o mojih prihodkih”
Sodišče: “So bili podatki napačni?”
Tožeča stranka: “Ne, ampak so bili zelo neprijetni, nesindikalni.”
Škoda naj bi bila ogromna. Ne materialna. Ne poslovna. Še huje. Škoda za mit o meni kot borcu za plače učiteljev, kulturnikov in vseh tistih, ki delajo v vzgoji.
Kajti v politiki in sindikalizmu ni nič dragocenejšega od podobe človeka, ki govori v imenu delavca, medtem ko živi precej udobneje od delavca, v imenu katerega govori.
Javnost pa medtem opazuje staro predstavo. Na odru stoji sindikalist, ki desetletja govori o enakosti, medtem ko skrbno varujejo svoje privilegije. Ko mu kdo pogleda pod pokrov, ne sledi pojasnilo, ampak ogorčenje.
In morda je največja satira prav to:
V državi, kjer so ljudje navajeni laži, postane največji škandal ne to, da so bile številke objavljene, ampak da se jih je nekdo upal objaviti.
