Leto dni oddaja se pojavlja,
za otroke kakor za odrasle,
tiste letom svojim nedorasle,
dnevno večkrat ista se ponavlja.
Psiček v njej igra vodilno vlogo,
bevska cucek, vsakega oblaja,
kritika mu namreč ne ugaja,
z njo ne shaja to ščené ubogo.
Na programu da ni nič, zanika,
da v oddaji tej sploh ni vsebine,
tu je le, da čas odmerjen mine,
v nebuloze se vseskozi vtika.
Kdo nastopa vendar v tej oddaji,
se sprašuje magični gledalec,
pravijo, da cucek je igralec
bil na neki radijski postaji.
Ne verjame, kdor oddajo gleda,
ki zdaj kaže se mu na ekranu,
cucek v njej docela v prvem planu,
slika motna, motena in bleda.
Koliko bo časa brez programa
bevskanje otročje še oddajal,
da hud pes je, koga bo zavajal,
ko program ves slaba je reklama?
Rekli so takole iz režije,
šli iskat smo si ga v zavetišče,
tam tak pritepenček se poišče,
luknjo brezprogramsko da pokrije.
In ko se izkaže, da oddaje
gledanost postane težko breme,
bo polit, kot je aprilsko vreme,
znašel z brco zunaj se ograje.
