Krajina je bela, ni še snežna,
po gozdovih se zidar sprehaja,
gleda, ali trdna je ograja,
ne kamnita, je ograja mrežna.
Kar zapiči vanj se jezna sova,
ki podnevi morala bi spati,
a pri miru zdaj ji ni obstati,
besno prhuta in krili znova.
»Kaj zidar po gozdu ti pohajaš?
V moj rajon si vstopil brez pravice,
tukaj vsa oblast v rokah je ptice,
kot stražar po mojem zdaj razgrajaš!«
Jo zavrne mož po vsej pravici:
»Kje bila si sovica ponoči,
kje podnevi, prosim, to sporoči,
enkrat vsaj skovikaj po pravici!«
Besna sova rada pridobila
zoper bi zidarja in podobne
kompetence nove, še bolj zlobne,
roparice vsa pooblastila.
»Ti imaš jih, tičica, ponoči,«
ji zidar pošteno v kljun zbrusi,
a podnevi, prosim, kar poskusi,
jasno ti povem, da ni ti moči.«
In se ptičici je zalomilo,
še tako grdoba če skovika,
še tako svoj zlobni kljun če vtika,
konec je noči, je dan zvonilo!
