V Gošarski republiki prosluli
ravnovesje krhko je v naravi,
niso vsi proporci zmeraj pravi,
so parametri se jim sesuli.
Volk v naravi velik je škodljivec,
spet volkulje so ovčice klale,
vse živali v en glas so kričale,
da je res dovolj že teh morilcev.
Stvar bo nujno treba urediti,
zajec tu pristojni je minister,
pravijo da hiter je in bister,
treba ga bo brž pregovoriti.
V goščo leno zajec se odpravi,
da volkóv bi škodo si ogledal,
kaj potem bo modrega povedal,
čakajo nestrpno vsi v pripravi.
Na odstrel pripravljene so družno
vse živali kakor ena sama,
čakajo, da se odvije drama,
ko izjavo zajec dá uslužno.
»Treba je, živali, potrpeti,«
prav po birokratsko zatrepeče,
»ni da bi polnili lovske vreče,
znati treba z volkom bo živeti.«
Volk se zajcu prav očitno smili,
kaj če nápačnega ustrelijo,
bolje bo, da v miru trop pustijo
in izognejo se vsaki sili.
Zajec kot minister s tem resorni
zgled je dal republiki celotni,
ah, pa kaj, pomori so strahotni,
a predpisi vsi po vrsti vzorni,
Volk kar sam spreménil bo navade,
zajec to do zadnjega verjame,
sicer pa kdo sploh še resno vzame
Gošarsko republiko brez vlade.
