Shod bolj klavrn, na zborovanju
zopet je spregovorila Sanja,
zavreščala, naj povsod odzvanja,
govorila o preteklem stanju.
»Je pri nas doma bilo drugače,
nič avtoritarnosti, nasilja,
ko drugod so tolkli se brez cilja,
oče je pri nas zgolj nosil hlače.
Ko je vse za žico pri sosedih
stiskalo se in pa trepetalo,
mi bili smo vsem za ogledalo,
sanjali so tam o naših zgledih.
Zdaj pa stvar tako se prikazuje,
kakor da pri nas avtoritarno
je bilo enako, naj udarno
takšno laž resnica zamenjuje!
Tisti čas prijetni ni pozabljen,
je doma pri nas bilo drugače,
ne nasedajte, ko gre za trače,
da naš dom grdo je bil zlorabljen!
Da sem invalidna, to ne šteje,
to od batin ni totalitarnih,
od prijemov je humanitarnih,
takšna misel me prijetno greje.
Preglasi na tisoče naj krikov,
ki smo v hiši naši jih našteli,
veste, mi smo res lepo živeli,
tega je dokaz ta shod bolnikov!«
