Piše: Brigita Bavčar
Za dobro jutro sem v sobotnem Delu med drugim prebrala, da so »prvi rezultati tiskovke štirih starejših moških, ki so se sprenevedali okoli združevanja muzejev in napadu na osamosvojitev, že tukaj, saj je ministrica za kulturo prejela grozilno pismo.«
Domnevam, da je podpisani avtor teksta, Andrej Predin, ob katerem sem se kot upokojena novinarka zgrozila, rojen po letu slovenske osamosvojitve ali pa je bil takrat v puberteti . Vsekakor pa je gotovo eden tistih, ki jih je šolski sistem oropal vedenja o pomembnosti plebiscita in osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Ne le zato, ker sem aktivno sodelovala v njej in v desetih dneh, kolikor je trajala, doživela strah ob nizkem preletu vojnega letala jugoslovanske ljudske nad Mursko Soboto. Prebilo je zvočni zid in nam vlilo strah v kosti, obenem pa tudi pogum, da se otresemo agresorja, ki je bil naš donedavni narodni branitelj.
Omenjeni štirje starejši moški so bili ključni ( ob Jožetu Pučniku, ki bi moral biti prvi predsednik samostojne države) in še nekaterih pogumnih posameznikov s podporo slovenskega ljudstva, da je Slovenija samostojna država. Izkušnje izvoljenega, s politično kilometrino in partijskim nahrbtnikom, so nam prišla prav na Brionskih pogajanjih, zdajšnje dogajanje pa dokazuje, da je gre z načrtnim izničevanje pomena osamosvojitve, predaleč. Ko nas kulturna ministrica z žaljivo povešeno ustnico ob vsaki argumentirani kritiki prepričuje, da ne potrebujemo muzeja osamosvojitve, ampak skupnega, za utrditev kontinuitete. Le-ta zamegljuje um sodobnikov časa, ki mu pripadam in ga želijo iz spomina brisati »potomci partijskega plemstva«. Mednje sodi tudi aktivistka, katere dedek je bil svojčas glavni na Delu, oče pa je nadomestil enega od starcev, ki ga je zaposlil. Namenoma ne zapisujem imen, z izjemo spregledanega očeta slovenske samostojnosti, pa spodbujam spomin na čase, ko smo z napetostjo čakali na izjave tistega starčka, ki je dobil medijsko in z njo vojno, o kateri so poročali tudi v tujino ter tako pripomogli k priznanju Slovenije, kot samostojne države v svetu. Zdaj nas nekdanja novinarska kolegica, ki je bila odlična poročevalka iz Bruslja, vrača v balkanski kotel, kjer spet vse bolj nevarno tli. Omejuje pa donedavnega predsednika, ki z daljšo politično kilometrino v politiki, lahko deluje uspešneje od nje na zunanjepolitičnem parketu. Iskreno si želim, da se bo na diplomatskem bolje obnesla prva predsednica, izkušena televizijka, ki je novinarstvo nadgradila s pravom in osebno spretnostjo. Po svoje sem vesela, da so krmilo prevzele ženske, čeprav mi zvezdništvo prve v parlamentu ni všeč, saj je v nasprotju s protokolarnimi pravili. Bilo bi dobro, da se posvetuje z nekdanjo predsedniško protokolarko ali pa se vpiše v njeno šolo. Tudi sama sem svojčas na kratkem usposabljanju pred kamero pripomogla k temu, da so novopečeni politiki premagali tremo pred javnim nastopom. Te očitno predsednik vlade nima, ali pa je ne kaže, toda kmalu bo moral preiti od besed k dejanjem in v naš turobni vsakdan vnesti up, da se stvari premikajo na bolje.
Brez »atipične pljučnice« s katero končuje svoje razmišljanje, Andrej Predin, pri zdravi pameti in z dolgoletno novinarsko izkušnjo pri različnih medijih, svoje mnenje izražam v upanju, da pričujoči tekst ne bo (spet) ostal v uredniškem predalu. Brez sladke male grožnje pa sporočam, da tako kot lahko pritisnem gumb na daljincu za TV, ko mi ne ustreza program, preneham brati Delo, čeprav se je moja novinarska pot začela pri njem in še vedno raje posegam po časopisu, kot brskam po spletu.
Dokler je med dopisnicami Sobotnega Dela Zorana Baković, verjamem v moč tiskane besede, ki je ne more odvzeti slaba volja po prebiranje takšnih ali drugačnih umetno posladkanih malih groženj novodobnih novinarjev.
Brigita Bavčar, Murska Sobota
