Piše: Pintar Franc
Pri razmišljanju Vesne Milek, o Charlesu Baudelairu in njegovi pesniški zbirki Rože zla iz leta 1857 (spletno Delo, 15 9. 2022) “kako je mogoče, da je bila ta poezija takrat (podčrtal F. P.) na zatožni klopi, v enem od bolj razvpitih sojenj v zgodovini umetnosti”, pogrešam vsaj namig, da ima vsako določeno zgodovinsko obdobje specifičen pečat, ki je odvisen od načina družbenega, umetniškega in znanstvenega razmišljanja, seveda tudi od vpliva politike in religije. Zato članek članek potrebuje dopolnilo.
V času C. Baudelaira je bila tèma spola in smrti škandalozna, zato ni smel objaviti 6 pesmi. A v drugačnem družbenem okolju čez skoraj 100 let kasneje l. 1949 je bila sodba uradno razveljavljena in te pesmi so bile lahko objavljene.
Ob njenem nadaljnjem razmišljanju “Ni bilo prvič ne zadnjič, da so bili umetnice in umetniki postavljeni pred sodišče” pokaže na knezoškofa Jegliča, ki je dal l. 1899 požgati Cankarjevo Erotiko. Tudi tu je potrebno dopolnilo, da to ne izpade samo kot negativna konotacija preko knezoškofa Jegliča tudi v odnosu do RKC, kar se dandanes kaže v svarenju pred drugo rekatolizacijo po osamosvojitvi (M. Jogan 2016) in radikalnim katoliškim gibanjem (S. Lokar,2016)
Pri knezoškofu Jegliču, je v njegovem obsežnem poljudnoznanstvenem, socialnem in vzgojnem delu prevladovala apologetika krščanstva in katoliške vere. Iz vzgojnega stališča zato ni presenetljiv njegov zapis v dnevniku: “Cankar je izdal grde polzke pesmi, ki sem vse nakupil, da ne pridejo ljudem in mladini v roke”. Šele nato jih je dal sežgati. Obsojal je komunizem.
Sicer je pa v širši javnosti knezoškof Jeglič še vedno premalo premalo (s)poznan. Za dvig narodove zavesti Slovencev, vključno z jezikom, od Brižinskih spomenikov preko Trubarja in Mohorjeve družbe naprej, je poleg prve slovenske univerze leta 1919, pomembno vlogo odigrala ustanovitev gimnazije v Škofovih zavodih leta 1905. (podprla sta jo papež in cesar Franc Jožef). Ob odprtju je knezoškof Jeglič o programu Zavoda povedal, da je namenjen vsem Slovencem, s tem pa je želel povedati, da ne razdvaja slovenske narodnosti. Zavrnil je tudi očitek, da prinaša razdor in sovraštvo
Mnogi njeni nekdanji dijaki so pomembno zaznamovali slovenski cerkveni, kulturni, znanstveni in politični prostor: n. pr. nadškof dr. Alojzij Šuštar, zdravnik dr. Valentin Meršol, slikar Stane Kregar, dr. Franc Bučar, …
Razmišljanje V.M., da “ni bilo prvič ne zadnjič, da so bili umetnice in umetniki postavljeni pred sodišče”, nas pripelje v obdobje, ko je bila ‘kultura v samem osrčju OF’, (Matej Bor), ko je bila ‘naša osvobodilna borba sama največje kulturno dejanje v vsej naši zgodovini.(Mile Klopčič, oba MMC, maj 2013). Težko se izognemo misli, da so bili v duhu tistega časa za ‘radikalno družbeno diferenciacijo /…/ ki namesto ljudstva oblast izvaja poseben krog ljudi, ki ga ljudstvo ne more kontrolirati; vsebina besed svoboda in pravica se je bistveno spremenila’ (Kocbek, Bohinjski teden) zlorabljeni Prešeren, Cankar, Gregorčič, Kosovel za nazive udarnih, prej proletarskih brigad. V Kocbekovi (prepozno) spoznani radikalni družbeni diferenciaciji tej lahko izpostavimo zlorabo Cankarjevega izreka na Zboru slovenskih poslancev v Kočevju leta 1943: Narod si bo pisal sodbo sam. (sic)
A ta ‘kultura’ z ideološkim komunističnim podstatom med NOB in v YU / SLO, je v načrtnih partizanskih požigih uničila okoli sto grajskih stavb na Slovenskem skupaj z drugo opremo tudi knjižnice. Uničevanje ideološko neprimernih knjig se je nadaljevalo tudi po koncu vojne. N. pr. še leta 1966 oblast je preprečila izid pesmi Franceta Balantiča, čez tri leta pa jih je ukazala tudi zmleti. (prim. L.Vidmar, 2013).Ne smemo pa pozabiti na kulturno zgodovinski genocid z uničevanjem arhivov ob propadanju (?) komunizma, verjetno z namenom uničiti tudi dokumente o zločinskem revolucionarnem prevzemu oblasti.
Ideološki in sovražen odnos do RKC med vojno in po vojni v totalitarnem državnem sistemu je dokumentirano dokazano v likvidacijah in sodnih procesih in zaslišanjih slovenske duhovščine. Od l. 1945 do 1961 je bilo obtoženih 429 duhovnikov, od tega zaprtih 339. (prim, (Griesser-Pečar, Cerkev na zatožni klopi, 2005), rušenju cerkva še leta 1953, in še dandanes v pogostem skrunjenju cerkvenih objektov in simbolov, nekritičnosti do vloge RKC med NOB, neopaznostjo dogodkov v osrednjih medijih…Izstopa zažig škofa Vovka leta 1952 v Novem mestu.
Zgodovino zmagovalcev pišejo njim ideološko všečni zgodovinarji. Zaradi politične aktualnosti obdobja NOB tako tudi ZZB govorci in nekateri mediji kot mantra ponavljajo sintagmo: Kdor ne pozna zgodovine je obsojen, da jo ponavlja. A ta njihova sintagma vsebuje pozabo z rdečo zvezdo označenih tajnih depeš in zaščitnih zakonov in posledično likvidacij v letih 1941 42, ko so pod rdečo zvezdo gorele domačije in padale civilne žrtve, ki se niso strinjale s komunizmom… . Pozabo zgodovine rdeče zvezde doživljajo tudi povojna leta, pa tanki JLA ob osamosvojitvi, pa tudi dandanašnji pozivi k pripenjanju in nošenju rdeče zvezde.
Ako so si pod narodno osvoboditvijo in dosledno ljudsko demokracijo, obljubljeni v 7. temeljni točki OF, mnogi predstavljali nebesa, so za ‘izgradnjo komunistične družbe’ (ustava SFRJ / SRS) mnogi doživljali pekel.
A Temeljna ustavna listina nas opozarja, v kakšno svobodo nas pripeljala rdeča zvezda, 1. čl. Slovenske ustave pa preprečuje, da te zgodovine ne bi ponovili.
Ali ne opazimo indicev, da se že ponavlja?!
