»Uh, hudirja«, vzkliknil je tožilec,
»le kako naj se obtožb ubranim,
komisijo le kako ukanim,
zdaj ko je sproščen že bil sprožilec?
Na neznanem, pravim, bil sem kraju,
pa kot znanega ga vsi poznajo,
z roko v marmeladi me imajo,
najdejo pri slastnem me grižljaju.
Ob neznanem da bilo je času,
rekel bom v obrambo jim sekantno,
ne pomaga, saj so čas pedantno
določili, srh začutim v glasu.
Na neznan način, to bo najbolje,
pač ne bom načina več se spomnil,
ah, hudir, saj vsak si je zapomnil,
da bila je stvar hudobne volje.
A nagrada je bila neznana,
to dovolj bo vendar prepričljivo,
nak, še to povsem je dokazljivo,
v preiskavi ključna rdeča rana.
Patriot sem, se bom zagovarjal,
moji vsi nagibi domoljubni,
ne, to argumenti so pogubni,
po izdaji vsak bo zaudarjal.
Rekel bom, ravnal sem patriotsko,
kot tožilec v bran bil domovini,
bognedaj, to teslo spet se slini,
rekli bodo, prav res idiotsko.
Kaj sedaj mi vendar je storiti,
kam naj skrijem se kot miš uboga?
Mački vsepovsod, povsod nadloga,
kanijo zares me uloviti.
Omejena neprištevnost, pravim,
me k dejanjem vsem je napeljala,
takšna dejstva bodo pač veljala,
ko to rečem, skoraj se zadavim.«
In potem se končno le domisli
za politični azil prositi,
kje hudirja mu ga je dobiti,
pači se obraz tožilčev kisli.
Ah, seveda, znana je dežela,
polna vsakovrstnih azilantov,
in podobne sorte prevarantov,
ta ga rada bo v zaščito vzela.
»Majhna je država, a globoka,
čisto brez težave v njej poniknem,
od radosti komisiji vzkliknem,
vaša milost je zares široka.
Kljub globini pa le skrb me tare,
kaj ko enkrat zmanjša se globina,
in naplavi trupelce plitvina,
kdo prikrije grehe moje stare?
Kdo tedaj se zame bo zavzemal,
vsaka riba vodo bo iskala,
jaz pa, zadnjica tožilska mala,
vodo bom zaman kleče zajemal.«
