Slavnost je na Rusovi kmetiji,
tik pod vrhom žegnanje v soboto,
tisti dan ne gre se na raboto,
ves pogled obrnjen je k viziji.
Tam pod vrhom, pravzaprav vršičkom,
Rusov grunt ta dan odpira vrata,
brat naj čvrsto bi objemal brata,
ob kapeli Rusovi z vrtičkom.
Pred kapelo zbrana je peščica,
žegnanje je videti parada,
komaj kdo molitev kaj obvlada,
takšna, verjemite, je resnica.
Se molilci trije tam zvrstijo,
z Rusove kmetije hlapci trije,
pod vršičkom jih gozdiček krije,
hvalijo na vso moč vsi kmetijo.
Hvalijo vsi Rusa gospodarja,
vsak od njih pred njim se še sezuje,
eden bolj kot drugi prilizuje,
ko zasluge gazdine poudarja.
Najbolj eden kaže svetobolje,
kiselkast je, ves hropeč, zadihan,
kakor od naporov zasopihan,
fant resnoben, židane ni volje.
Židanost minila ga je davno,
ves čas bil je namreč v hlapca vzgajan,
v drži sluge je povsem omajan,
njemu dali so besedo glavno.
Res ne ve, kako bi stvar povedal,
ko pa Rusov grunt je podrtija,
ena sama večna tiranija,
le kako in kaj bi sploh razpredal.
Ni da bi opisal zdajšnje stanje,
v zgodovino raje se zateče,
a sedanjost brez besed poreče,
da sramotno res je hlapčevanje.
