Novi Buda svetu se pokaže,
prav pobožno tokrat sklepa roke,
pravi, da molitev na obroke
mu od rok gre zadnje čase laže.
Si spokórniško obril je glavo,
več da nam pokaže int-elekta,
več da s tem dosegel bo efekta,
da karizmo bo pričaral pravo.
Sin nebeškega je to očeta,
že od zibelke tako se vzgaja,
toda šele zdaj ta čas prihaja,
da še sam je kot podoba sveta.
Dami-Jan-Ko je budist vsem znani,
hodi peš, izgubil je vozilo,
upal je, da se ga bo nosilo,
izogiba vztrajno se Ljubljani.
Manjka tukaj vere vanj, v očeta,
razočaran je budist nad vsemi,
pravi, da samo lebdi nad tlemi,
vera mu bila je scela vzeta.
Žugajo mu, vse opazke sliši,
njega se spokorništvo ne ceni,
da ljudje podobni so hijeni
pritožuje se, in beda da je v hiši.
Od darov živi, če kaj mu kane,
vbogajme zdaj prosi sin očetov,
pomoči potreben je, nasvetov,
zdaj dobi le tisto, kar ostane.
Za usmiljenje naš Buda prosi,
slecite se zanj in se sezujte,
majhen vsaj mercedes mu darujte,
saj naravnost ga v nirvano nosi.
