22.2 C
Ljubljana
torek, 23 julija, 2024

Buenas noches, mi amor, EU! Ali: barbarstvo Svobode***

 

Piše: Frančiška Franca Buttolo

Simpoziji o pomembnih slovenskih osebnostih, ki jih komunisti niso marali in jih še vedno ne marajo, so v Sloveniji nekaj posebnega. Spominjam se, kako  me je, kmalu  po koncu nekega simpozija o pesniku Francetu Balantiču,  ko sem se  že vrnila v pisarno  uredništva Slovenskega biografskega leksikona SAZU, kjer sem delala, obiskal neki profesor s Filozofske fakultete. O njem je bilo splošno znano, da ni posebno cenjen strokovnjak, ampak predvsem fakultetni “udbovec vseh udbovcev”. 

Ta človek je, ves nasmejan,  stopil v mojo pisarno povsem po naključju, da bi si izposodil,  ker je deževalo, dežnik. Ko pa si je v kotu pri vratih  izbral   enega od kakih treh, ki so bili v stojalu, mi je povedal, kako zelo je zadovoljen s potekom simpozija: “Še sreča, da imamo našega  …k.! Drugače bi  se vse skupaj spremenilo v domobransko manifestacijo!”

Še nekaj dni mi je brnel v možganih tisti “naš …k.”. Kar je zame pomenilo, da je simpozij o Balantiču  vodila najvišja znanstveno kulturna udba, da je bil slepilo,  pa da  je pesniku Balantiču, največjemu slovenskemu pesniškemu talentu po Prešernu, bolj škodoval kot pa koristil.  “Naš”, udbovski, “…k.”?  Da   udbovski. “Naš” “Bog i batina” po Ziherlu in Vidmarju.  Torej je bil simpozij lažen, povsem  neznanstven. Tako kot so, po zahtevi z znanstveno udbovskega vrha, neznanstvene bolj ali manj vse študije, skoraj vse  dela enega samega avtorja, o največjih slovenskih pesnikih in kulturnih osebnostih,  ki niso bili ljubljenci komunistične partije. Toliko, da ne more partiji kdo očitati, da jih je prezrla. Sami ponaredki.

 

Visoka znanost pa se z vso resnostjo ukvarja z avantgardno umetnostjo. Predvsem tiste bedne vrste – z balkanskimi dojiljami  psov, ker slovenskih otrok in slovenskih mater tako rekoč  ni več dovolj za “reprodukcijo”, za obstoj Slovencev.

Namesto Prešernove in Cankarjeve matere, slovenska znanost časti  – zlasti s Prešernovimi nagradami – multikulturne, v resnici balkanske, dojilje balkanskih psov. Naši novi udbovski “…k…” pa nič.

Svobodini ljudje, več kot pol Slovenije, in vsi prikriti  udbovci na desnici,  jih hvalijo: “Še sreča, da jih  imamo.” Tako  veselo vzklika vse več  udbovskih profesorji na filozofski in vseh drugih  fakultetah, ne le v Ljubljani. Vsi so  borci proti, domnevno novemu,  domobranskemu podobnem gibanju, ki ga imenujejo janšizem. Slovenska udbovska inteligenca, skoraj vsa današnja znanstvena in kulturna smetana, se veseli skorajšnje zmage nad še zadnjimi  janšisti, se veseli popolnega njihovega izbrisa iz zgodovinskega spomina, vse do sterilnosti. Pasja mati je zamenjala Prešernovo in Cankarjevo. To je Svoboda. To je uresničenje udbovskih vizij slovenske kulture.Tudi Milan Kučan bo pokopan v grobnici narodnih herojev sredi, prav titoistične balkansko balkanske, Ljubljane.

 

Je takšni – slovenski,  faustovsko s Satanom spečanii udbovski politiki, znanosti in kulturi –  podobna  tudi evropska? Že na vsem svetu prevladuje takšna  – slovenski  podobna – barbarska intelektualna elita?  Kroji usodo vsem zahodnim totalitarizmom prav faustovska, s samim Satanom spečana, slovenski udbi tako neverjetno podobna, znanstvena in kulturna elita?   Je padec berlinskega zidu prinesel v Evropo stalinizem?

Povsem po naključju sem pomislila, kako je gospod Janez Janša izrekel eno najbolj strašljivih  resnic o  politični levici, ki je trenutno na oblasti v Sloveniji –  da je ta barbarska.

Seveda sem se ob tej Janševi izjavi vprašala,  kaj je pravzaprav najbolj značilno  za politično  barbarstvo v Sloveniji. Je to predvsem pomanjkanje politične kulture? Ali pa gre morda pri Slovencih za neko posebno barbarstvo, še najbolj podobno neustavljivemu hrepenenju po smrti. Prav obsedeni s tem hrepenenjem so skoraj vsi glavni junaki v literaturi  slovenskega   največjega pisatelja – Ivana Cankarja.

Ob spoznanju, da nimajo nikakršne možnost, in tudi ne  moči, da bi živeli življenje, kakršno si želijo živeti, se Cankarjevi junaki  predajajo samouničenju. Izjema je pravzaprav samo cankarjanska mati, najbolj osovražena literarna oseba slovenskih komunistov in – zlasti – komunistk. Častijo samo še pasjo dojiljo. Tako rekoč – nadomestno pasjo mater. In to je gotovo jedro sedanjega, novega, balkansko udbovskega barbarstva. To je Svoboda. Ta Svoboda ni nič drugega kot prerojena in pomlajena slovenska udba, ki v absurdni smrti slovenskega naroda in – če bo “šlo vse po sreči”, tudi koncu samostojne Slovenije. Takšna  je Svobodina udbovska vizija Slovenije. Pod navidezno svobodo je skrbno načrtovanem slovenski veliki samomor.

Takšni so tudi znanstveni simpoziji o slovenskih duhovnih velikanih, na primer o Balantiču, dr. Pučniku in še kom. Organizirani so tako, da njihovi veličini bolj škodujejo, kot pa koristijo. Vsekakor pa niti malo ne povečajo odlične pomembnosti  njihovih del  v primerjavi s komunistično-udbovsko zgodovinsko “resnico”. Edino resnico, predvsem pa edino, ki ni smrtno nevarna – kljub osamosvojitvi in udbovsko vodeni demokraciji, na primer: za učitelje v slovenskih šolah, za novinarje v slovenskih  medijih, za znanstvenike v slovenskih  inštitutih in na univerzah,  za politike v slovenskih  koalicijah in opozicijah. Za vse mora veljati ena sama “resnica”:  barbarstvo  pasje matere, balkanske in  udbovske, v resnici  udbovsko arbarstvo “našega …k.”.Sama prav v tem vidim bistvo slovenskega barbarstva. V strti volji do življenja, ki se izraža v različnih oblikah samomora.

 

Slovenci smo poseben narod. Veselje ob vsaki smrti in žalost ob vsakem rojstvu sta v naši krvi. Seveda tudi to dvoje čustev  skrbno prikrivamo, skrivamo in maličimo, kažemo pa samo običajno podobo čustvovanja, ob vsaki priložnosti čisto določenega  rutinskega, kakršno je v skladu z našimi šegami in navadami, in se – menda –  tudi edino spodobi.

To veselje nad smrtjo in žalost ob vsakem rojstvu se pojavlja tudi ob dogodkih, ki navidezno nimajo nikakršne povezave s človekovim odhodom ali prihodom na ta svet. Veselje nad smrtjo in žalost ob vsakem rojstvu so najpogostejša značilnost tudi našega družbenega življenja. Samo poglejmo zadnje dogodke na intelektualni “sceni”. Ko sem poslušala zadnji simpozij o življenju in delu  dr. Jožeta Pučnika , me je najbolj presenetilo dejstvo, da v zadnjem času še nisem slišala toliko  laži  na enem samem mestu. Pa ne le o dr. Pučniku, tudi o dogajanju v Sloveniji vse od začetka Titove diktature pa do danes. Vse te laži pa so bile povedane kot čista resnica, pravo veselo sporočilo –  evangelij. Veselja ob dejstvu, da se je ta  pokojnik, “živi mrtvec“,  še  pravočasno umaknil, ni skoraj nihče prikrival.  Prav veseli so bili, kot vse dosedanje  simpozijske  elite,  tudi iz samega vrha slovenske  barbarske “demokracije”, s samega barbarskega udbovskega vrha, intelektualne elite, kakršne je Thomas Mann v Doktorju Faustusu predstavil kot glavne krivce za vse vrste totalitarizmov v dvajsetem stoletju.

Nam, običajnim evropskim  prebivalcem, pa ostaneta samo še absurdno življenje in absurdna smrt. Vse to, vsaj približno vem že od leta 1960, ko sem, komaj leto po sprejemu v komunistično partijo. Dokončno pa mi je slutnje  potrdil film Do zadnjega diha (1960),  ki sem ga videla šele leta 1963. Torej me je ozavestila  pred dvainšestdesetimi leti  posneta francoska kriminalna drama o ničevosti življenja v moderni družbi, ki jo je mojstrsko režiral Jean-Luc Godard. Po tem filmu sem  razumela, da Evropa nima prihodnosti.

 

*** Buenas noches, mi amor! (Pesem z filma Do zadnjega diha, 1960.)

 

 

Frančiška Franca Buttolo

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine