Pod gornjim naslovom je v SP Dela, PP29, izšla vrsta člankov, tudi zapis Tita Turnška, predsednika »borcev«, kateremu sem odgovoril. Zaradi segregacije urednice Katarine Fidermuc, je moj članek romal v koš. Ne prvič! Res ji je uspelo skriti premnoga dejstva pred številnimi bralci SP, vendar bo demokratični tednik Demokracija omogočil: littera scripta manet!
Tit Turnšek, predsednik ZZB, 3. avg. v PP29 v zvezi s člankom Bomo kdaj izvedeli, kje so njihovi grobovi? trdi: „ZZB nikoli ni brskala po policijskih arhivih.“ Ne vem, ne verjamem! Ampak to bi bil odgovor na naslovno vprašanje: Bomo kdaj izvedeli, kje so njihovi grobovi? Posredno, a nedvoumno namreč pove, kje je iskati sezname pomorjenih; v policijskih arhivih! (Moja stoletna mama še zmeraj čaka na novico o kraju groba svojega brata, ki sicer nikoli ni prijel za orožje, a so mu kot izobražencu iz ugledne meščanske družine – po Kardeljevi doktrini – vzeli življenje!)
Sicer pa se predsednik Turnšek oddalji od naslovne teme in nam pripoveduje o tem, kar hoče. Jaz mu postavljam zgodbo z druge strani tedanje stiske. Audiatur et altera pars!
Mit o OF, NOB in revoluciji mnogi branijo s pozicij njim povedanega v osnovni šoli. Tako sem pred leti na proslavi na Jančah, najprej poslušal tedanjega predsednika ZZB Janeza Stanovnika, ki se je trudil povedati drugi strani svoje stališče. Potem se je zavihtel na govornico Zoran Janković in nas na kratko podučil, da so vsa Stanovnikova pojasnila odveč, ker, da smo že slišali vse v šoli. (Sapienti sat!)
Omizje pri Josipu Vidmarju se je zbralo tudi konec aprila 1941. In rodil se je PIF, ideja „protiimperialistične fronte“. Zakaj ne! Vojna je že dolgo divjala, in čisto jasno je bilo, da si nekatere države želijo povečati svoj imperij. Tudi Sovjetska zveza! Nemčija, ki je bila postavljena v kot in v primežu hudih reparacij, je posegla po orožju. No, ja, vzvišeni Albion, je obvladal polovico sveta in se od njega mastno okoriščal, oni pa so dobesedno stradali.
Je pa bil pristop tega – recimo temu – revolucionarnega omizja selektiven; hudo so se postavili zoper Angleže, za Sovjete so bili prepričani, da osvobajajo svet, Nemcev tudi niso napadali, saj je bil tudi Hitler za brezrazredno družbo, povrhu pa še v pogodbeni navezi s Stalinom. Šele 22. 6.1941, ko je führer raztrgal pogodbo s hozjajinom, se je začela Komunistična partija Jugoslavije obračati v drugo smer in se 4.7.1941 odločila za boj proti Tretjemu reichu in ostalim okupatorjem. In potiho so PIF preimenovali v Osvobodilno fronto.
Začela se je tudi revolucija! Prve žrtve, tudi mlada dekleta in nosečnice, samo da so dobili nasprotno stran! (Znan je dokument: Strogo zaupno! Samo za organizacije partije! 16.IX.1941 K pozivu KPJ je CK zavzel sledeče stališče: 1.) Vsi voditelji v OF, ki pripadajo kakšni meščanski smeri, se morajo likvidirati. 2.) Vsi veleposestniki, kapitalisti, industrijci in kulaki se morajo likvidirati. … 7.) Vse intelektualce, študente in kavarniške političarje je treba likvidirati. … 9.) Vse bivše jugoslovanske oficirje, tudi one, ki so pri NOV, se mora zapreti. … 10.) Vse duhovnike se mora zapreti. Cerkve ostanejo zaprte, iste se ne sme rušiti. Represalije se sme izvajati samo na drugih cerkvenih posestvih. … 16.) Vse likvidacije morajo izvršiti posebni oddelki partije. Partijske organizacije na terenu in v oddelkih NOV morajo skrbeti za najstrožjo tajnost teh navodil. Samo najvažnejši stari člani, funkcionarji partije, smejo vedeti za ta navodila; samo ti so določeni za določitev krivcev. Živela socialistična revolucija! Živio Stalin, vodja vsega delovnega ljudstva! Za CK – KPS: Boris Kidrič; Kardelj pa je 1.10.1942 v pismu glavnemu poveljniku partizanskih čet Ivanu Mačku – Matiji ukazal: „/…/ Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce itd. ter zlasti kulake in kulaške sinove. /…/)
Je pa treba ločiti revolucionarje od navadnih partizanov, ki so se znašli v hosti, ker so se ali umaknili sovražniku ali bili mobilizirani ali se zavestno odločili, da se z orožjem zoperstavijo okupatorju. Franc Miklavčič, partizan, kristjan, borec za slovensko državo (in zato v SFRJ tudi zaprt), z doživetimi občutki opozarja: “Bila bi to nesramna žalitev teh mladih ljudi, ki so žrtvovali svoja življenja za svoje prepričanje. To prepričanje pa ni bil partijski program ali dokument, marveč njihova osnovna, svobodna, junaška in partizanska odločitev za boj zoper okupatorja.”
Strašna smrt pa je doletela sto tisoč glavo množico po vojni, ki je končala v breznih, rudniških rovih in jaških, tankovskih jarkih, … v našem Logatcu celo na kavljih v pravi mesnici! Tega ne moremo pomesti pod preprogo! „Krivico sem ti delal in sedaj mi v imenu svete Trojice odpusti in pozabi!“ Šimnu se je povesila čeljust in lovil je Kalarjevo roko: „Vse je pozabljeno, Luka, vse je pozabljeno! Hvaljen bodi Jezus Kristus!“, beremo o spravnem dejanju v Tavčarjevem Cvetju v jeseni. (Sapienti sat!)
Peter Zidar
Logatec, 13.8.2019
