Spet pribiciklirala je mimo,
petek je, popoldanska je ura,
torej je zdaj ta dan njena tura,
Roza, glej, je preživela zimo.
Stara Roza, sivi lik ljubljanski,
sivolasa, jeznega pogleda,
vidiš jo pogosto, ko poseda,
vtis pa niti malo ni meščanski.
Videl Rozo si na cesti redno,
je potihnila z epidemijo
in pojavila se zdaj z vizijo,
da njen prav se obdrži za vedno.
Stara Roza, dete sociale,
ulični teater zopet zganja,
ko s pedali se naprej poganja,
svoje s tem neguje ideale.
Kaj so stare Roze ideali,
jasno niti njej ni, starki sami,
enkrat je podnebje, drugič Šami,
po potrebi borba za živali.
Kaj pa cilj je, to je kajpak jasno,
da problem ostaja socialni
in da status njen bo nacionalni,
v boj gre za dotacijo brezčasno.
A v tem času nje grimase, poze,
niso več dovolj za sam obstanek,
družba lep imela bi prihranek
brez izdatkov za tovrstne Roze.
