O Jernejčku šla bo tale rima,
ljubkovalno znan je kot Puhalo,
pihanje mu to ime je dalo
in ko piha, vztrajno zraven kima.
Kima, ko za šolske gre zadeve,
šolanje ne gre mu namreč gladko,
vse se sfiži, vse je bolj na kratko,
kot da v šoli so zgolj roke leve.
Prvi razred stežka absolviral,
pa bilo je transparentno javno,
nič zasebno in nič protipravno,
upal je, me razred bo podpiral.
Vedno bil je fant za brezrazrednost,
da enaki vsi bi naj postali,
bi enakost zdaj še v zakon dali,
ki razredna vodi ga zavednost.
Nič delitev več na dvorazredne,
vsa zasebnost brž naj se odpravi,
luknje je iskal celo v ustavi,
sile prosil za pomoč napredne.
Pa pošle prav hitro te so sile,
je Puhalo le še sebi pihal,
slednjič bolj kot pihal, jezno sikal,
zvezde niso mu bile več mile.
Kaj z enakostjo bo, se sprašuje
vodja šole, in kam zdaj s Puhalom,
ki se znašel samcat je nad tnalom,
nad razredi zmeden jadikuje.
Šolanje njegovo nič ni zgledno,
fant za šolo je sramota prava,
kmalu ga zamenja sila zdrava,
da pozabi to se stvar nečedno.
