Piše: Andraž Grad
Kamorkoli se odpravimo v naši državi, vidimo vsakovrstne gozdove. Slovenija je dežela, ki je močno povezana z lesom, saj je dobrih 58 odstotkov površine gozdnate. Zaradi naravne zaloge je lesarstvo pomembna panoga v Sloveniji. Povezana pridelava, predelovalna in prodajna veriga pa zagotavljajo redno dobavo žaganega lesa in polizdelkov.
V Evropski uniji se Slovenija uvršča po gozdnatosti na četrto mesto. V zasebni lasti je 77,1 odstotka gozdov, 22,9 odstotka jih je v lasti države in občin. Najpogostejši so listavci, ki predstavljajo 55-odstotkov gozdov, za njimi so iglavci, ki jih je 45 odstotkov. S pomembnostjo lesne industrije in s težavami, ki se pojavljajo v tej panogi, smo se pogovarjali z Edom Oblakom, direktorjem združenja Sloles.
Razočarani nad SiDG
Slovensko lesno združenje oziroma Sloles, ki je bilo ustanovljeno z namenom povezovanja, v svojem članstvu vključuje vse od drevesničarjev pa do predelovalcev I. in II. predelave, mizarjev, tesarjev in izdelovalcev pohištva. Vse tiste torej, ki se ukvarjajo z lesom in njegovo predelavo. Vključeni so vsi, ki so del procesa, od sadike pa do končnega izdelka (žagan les, stavbno pohištvo, notranje pohištvo),« nam je razložil Edo Oblak. Med podpornimi člani so tu tudi druga podjetja, kot so pravne službe, ki pomagajo pri razpisih in podobnih stvareh. Sam upravni odbor Slolesa se ta čas najbolj ukvarja s problematiko, povezano s Slovenskimi državnimi gozdovi (SiDG), ki po Oblakovem mnenju ne izpolnjuje več svojega prvotnega poslanstva, zaradi katerega je bila družba ustanovljena. V Slolesu poudarjajo, da se je treba bistveno bolj osredotočati na samo nego gozdov, saj se kakovost gozdnega lesa vidno slabša v zadnjih tridesetih letih. »To je razvidno tudi iz tega, da je vedno manj lesa primernega za pohištvenike in več za predelavo v iverne ali MDF-plošče, kar kažejo tudi statistike.« Za iverne plošče je namreč uporaben les slabše kvalitete oziroma manjvreden les, ki ga je vedno več. Čeprav je Sloles na začetku svojega snovanja podpiral državno podjetje SiDG, so danes v združenju nad njim razočarani. SiDG ni izpolnil njihovih pričakovanj. Med drugim direktor združenja Sloles Edo Oblak izpostavlja, da je težava v tem, da se v SiDG vodilni ljudje prehitro menjajo, saj jih vedno znova nastavljeni trenutna politika. Sloles sicer sodeluje s kmetijskim in z gospodarskim ministrstvom pri pripravah različnih razpisov. Predvsem podaja svoje predloge in mnenja, kako čim bolj smotrno izkoristiti namenjena finančna sredstva tako, da bodo imela največji učinek. »Vemo, česa primanjkuje v proizvodnji. Ali je premalo stavb, zemljišč ali pa določenih strojev. Zato poskušamo čim bolje razložiti, za kaj je treba namenjati sredstva,« izpostavlja Oblak.
Mednarodno povezovanje
Slovensko lesno združenje je dejavno tudi na evropski ravni. Sloles je namreč član Evropske konfederacije lesne industrije (CEI BOIS). Njeno članstvo obsega gozdarje, lastnike gozdov, pridelovalce, strokovnjake in razvojnike. Sloles je v tej konfederaciji predstavnik Slovenije in ima pri glasovanju en glas, tako kot ga imajo predstavniki iz drugih vključenih držav. »Radi bi sestavili novo skupino, v kateri bodo ljudje z univerze in z gozdarsko-lesnih inštitutov, ki bo prevzela določen del odgovornosti in prinesla združenju določeno znanje, saj Sloles nima zaposlenih, člani upravnega odbora pa so prostovoljci. »Gozdarski inštitut ali Fakulteta za lesarstvo UL imata študente in znanje, nimata pa ljudi na terenu, te pa imamo mi. Mi imamo celo verigo v gozdu. Poznamo problematiko v gozdu kakor tudi naprej po vsej gozdno-lesni verigi in vemo, česa primanjkuje. Gre za pomembne informacije na ravni Evropske unije. Imamo tudi najrazličnejše predelovalce, ki lahko posredujejo svoja mnenja, saj lahko znotraj omenjene konfederacije vsaka država daje svoje predloge,« nam je bolj podrobno razložil Edo Oblak. »Lahko spremljamo, kakšne zakonodaje bo sprejela Evropska unija na primer na področju sečnje ali na področju izdelave pohištva. Imamo ustanove, zatem pa so tu tudi lastniki gozdov. Njihovo mnenje glede predlaganih zakonodaj je vedno koristno. Če kakšni predlogi niso primerni, se lahko dajo drugačne pobude. Ker pa sam upravni odbor vsega tega ne zmore, poskušamo ustvariti skupino, ki se bo posvečala predvsem tovrstnim vprašanjem.« Ob tem Oblak poudarja, da gre za združevanje znanja z informacijami s terena, ki jih ima Sloles.
Primerjave med Slovenijo in Hrvaško
Edo Oblak nam je v pogovoru razložil tudi, kakšne so razlike med Slovenijo in Hrvaško na področju pridelave lesa, saj se zdi, da je Hrvaška pri tem uspešnejša. Izpostavil je, da gre v tujini velikokrat za večje poseke, hkrati pa so boljše cene. »Če si veliko podjetje, je Slovenija majhen trg. Pri nas je več manjših izvajalcev, ki pokrivajo manjše posesti. Je pa tako, da so manjši izvajalci sami premajhni za mednarodni trg,« je izpostavil splošne pogoje, povezane s Slovenijo. Kar zadeva predelavo lesa, pa nam je opisal določene težave in razlike med Slovenijo in Hrvaško: »Gozdovi na Hrvaškem so v 80-odstotni državni lasti in 20-odstotni zasebni lasti. Pri nas je obratno. Hrvaška je pred vstopom v Evropsko unijo sprejela zakon, da hlodi iz državnih gozdov ne smejo iti v tujino, temveč gredo v domačo predelavo. Če pa imajo višek, ki ga njihova industrija ne bo uporabila, pa gre hlod na mednarodno dražbo. Svojo lesno predelavo, ki je prav tako kot pri nas v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj propadla, spodbujajo z nižjimi cenami. Cene surovin so približno za 30 do 50 odstotkov nižje kot v Sloveniji. Slovenija ima tržne evropske cene, cenik Hrvatskih šuma pa je do 50 odstotkov cenejši. Tako imajo njihovi predelovalci večji donos na kubik lesa in posledično več denarja za investicije.«
Les je pomemben za Slovenijo
Glavni načrti Slovenskega lesnega združenja so povečanje članstva in večja kompetenca »na barikadah s politiko«, kot se je izrazil Oblak. »Politika odloča o vsem. To pomeni, da čim močnejši smo, laže bomo dosegli dobre stvari za razvoj gozdarstva in lesarstva,« ob tem dodaja. Prav tako si Sloles prizadeva za čim boljše stike in povezave s sorodnimi ustanovami po Evropi. Kot pravi, bi to omogočalo boljši pretok informacij. Glede zdajšnjih razmer in bližje prihodnosti nam je Edo Oblak zaupal, da stanje na trgu ni najboljše. »Naročil je premalo za vse segmente v lesarstvu. Za zdaj tudi ne kaže, da se bodo v prihodnjem letu stvari spremenile.« Ob tem je izpostavil, da ni samo Slovenija v krizi, temveč ves svet. »Ne glede na to, kaj delajo, gre gotovo 90 odstotkov proizvodnje naših članov v izvoz, od Evrope pa do ZDA ter azijskih in arabskih držav. Trenutno lesarji kot tudi nekatere druge panoge doživljajo precejšen padec.« Direktor Slolesa je kritičen tudi do prevelikega vmešavanja politike: »Vsi govoričijo, da smo močno gozdnata dežela, da so gozdovi naša ‘nafta’. Ne poslušajo pa naših predlogov, kaj narediti in kako ravnati, da bomo napredovali. Konec koncev, če štejemo vse poklice, povezane z lesom, od izvajalcev gozdnih del, predelovalcev, mizarjev in tesarjev, imamo krepko čez petdeset tisoč zaposlenih ljudi na tem področju, kar za eno panogo ni majhna številka.«
