Piše: Andraž Grad
Podjetje S-I krivulja proizvaja visoko kakovostne polizdelke iz lesa za stolice, večinoma pa svoje produkte prodaja v tujino proizvajalcem, ti pa iz njih sestavljajo končne izdelke. Lahko bi rekli, da gre za družinsko podjetje, saj ga vodita zakonca Denis in Andrejka Boštjančič.
Denis je ustanovitelj in direktor podjetja, njegova žena pa je prokuristka. Gre za manjše podjetje, katerega začetki segajo v leto 2000. O vodenju tega podjetja ter lesne industrije in težav, s katerimi se soočajo podjetniki v tej panogi, smo se pogovarjali z obema Boštjančičema. Sprejela sta nas na sedežu podjetja v naselju Miren blizu Nove Gorice tik ob italijanski meji.
Nam lahko za začetek na splošno predstavite podjetje S-I krivulja in nam poveste kaj več o tem, kaj izdelujete?
Uvrščamo se med manjša podjetja. Začetki podjetja segajo v leto 2000, torej smo dejavni v tej panogi že skoraj trideset let. To, da smo manjše podjetje, je na neki način tudi naša prednost, saj smo zato bolj prilagodljivi in se lahko temeljito posvetimo vsaki stranki posebej. V podjetju je vključno z nama zaposlenih okoli deset ljudi. Izdelujemo lesene polizdelke, »vmesno« delno dokončano blago torej, namenjeno za nadaljnjo proizvodnjo, in sicer iz breze, bukve in vseh drugih vrst lesa. Na splošno uporabljamo kakovostne materiale, ki so zagotovilo za kakovosten izdelek in posledično za zadovoljno stranko. Naše produkte prodajamo predvsem v Evropi, posredno, prek tujih proizvajalcev, pa tudi v ZDA. S tem se ukvarjamo že 20 let. Na zdajšnji lokaciji v naselju Miren smo že pet let, pred tem smo imeli najete prostore.
Omenili ste, da svoje izdelke prodajate tudi v tujini. Nam lahko poveste kaj več o tem? Kje pristane največ vaših izdelkov? Poslujete večinoma v tujini ali v Sloveniji?
Največ izdelkov prodamo v Italijo. Nekaj malega tudi v Avstrijo, pa v Francijo in drugam. V Sloveniji je naš največji kupec Spinalis. Kot je bilo že omenjeno, izdelujemo polizdelke, kar pomeni, da so naši končni kupci tisti, ki proizvajajo stolice. Vsekakor bolj ali manj prodajamo v tujino, v Sloveniji prodamo morda okoli deset odstotkov naših proizvodov. Tujina vsekakor prevladuje.
Bi nam lahko povedali bolj na splošno kaj več o sami panogi, v katero spada vaše podjetje? Kakšna je konkurenca, kako je v Sloveniji in v tujini in tako dalje …
V Sloveniji je morda kakšnih pet podjetij, ki spadajo v našo panogo. Včasih je bila največja konkurenca v Italiji, v Furlaniji – Julijski krajini. Danes pa prihaja največja konkurenca iz Kitajske, ki dobavlja na naše trge že končane proizvode. Tudi sicer je konkurenca kar velika, vendar pa se zmanjšuje, saj preprosto ni potrebne delovne sile. Drugače povedano, tako kot mi imajo tudi naši konkurenti enake težave z delovno silo. Lesna panoga v Sloveniji je, kakršna pač je. Vedno teže je dobiti surovino, ker ni proizvajalcev. Prav tako ta poklic oziroma ta panoga zahteva specifično znanje, ki ga danes mlajše generacije nekako nimajo. Morda mladih ne zanima preveč, da bi ga pridobili, saj opravljanje tovrstnega dela zahteva natančnost, ki se lahko pridobi samo z dolgoletnimi izkušnjami. Žal res primanjkuje ljudi s takšnimi znanji in izkušnjami. To je nekako glavna težava.
Obstaja ta težava na splošno v vsej panogi?
Da, povsod je tako, ne le pri nas. Z njo se soočajo vsi, ki se ukvarjajo z lesom. Surovina sicer je, saj drevesa rastejo, tako da ima lesna industrija večje težave s tem, ker ni ljudi, ki bi obdelovali les. Ni ljudi, da bi s tem nadaljevali. V Sloveniji imamo samo enega dobavitelja, sicer pa ni proizvajalcev.
Kako se sami spoprijemate s pomanjkanjem delovne sile?
Po pravici povedano − težko. Pravzaprav se morava midva ukvarjati z vsem. Poleg pisarne je treba zato nameniti veliko časa tudi v sami proizvodnji. Sedaj, v poletnih mesecih, ko so delavci ravno odšli na dopust, rešujeva pred najinim dopustom že dva tedna še papirologijo.
Kolikšna pa je sicer vaša letna proizvodnja?
Kar zadeva same artikle, vam težko točno poveva. Sicer pa porabimo na leto okoli šesto do sedemsto kubikov materiala oziroma »stisnemo« približno toliko lepljenega lesa. To je približno en tovornjak izdelkov mesečno.
Kaj pa bi se dalo po vašem mnenju v vaši panogi spremeniti in izboljšati?
Mi kot podjetje smo stvari, ki so se lahko izboljšale, bolj ali manj že izboljšali. Bolj na splošno pa meniva, da bi morala država kaj storiti. Denimo znižati davke, ki so res previsoki. Prav tako je problem dostopnost osnovnih surovin, saj se težko dobijo. Ker jih v Sloveniji primanjkuje, jih moramo uvažati tudi iz nekdanje Jugoslavije in Vzhodne Evrope. Pravzaprav najbolj iz Makedonije in Ukrajine. Je pa treba izpostaviti, da še vedno največ surovin dobimo v Sloveniji.
Omenjate previsoke davke. Kako pa bi bolj na splošno ocenili odnos zdajšnje vlade do podjetnikov?
Z eno besedo − brezbrižen. Predvsem nas obremenjuje tako finančno kot tudi z dodatnim delom. Tudi delavci, denimo naši zaposleni, so obremenjeni zaradi nove zakonodaje o t. i. štempljanju, kar zadeva pavze, malice in podobno. Vse to je zanje dodaten stres. To se potem prenese tudi na samo delo. Poleg tega sva slišala, da vlada napoveduje spet nove davke. Že letos smo dobili nove, prihodnje leto pa naj bi spet dobili še višje davke. S tem nas država duši. Obrestna mera za podjetnike bi morala biti malo drugače urejena, saj je zares visoka.
Kakšne načrte imate za podjetje v prihodnosti? Kaj bi izpostavili?
V zvezi s splošnimi načrti za prihodnost razmišljamo o tem, da bi začeli poleg polizdelkov ponujati tudi končne izdelke. Tu pa znova nastopi problem pomanjkanja kadra. Že sedaj bi lahko izdelovali končne izdelke, vendar je težko dobiti dobrega komercialista, pa tudi delavca. To bi lahko poskušali rešiti tudi s tujo delovno silo, ki sicer obstaja, vendar pa se pojavljajo zapleti pri urejanju dokumentov in seveda tudi to, da ne razumejo jezika in jim je težko natančno razložiti naloge. Problem je seveda tudi obširna birokracija na splošno. Kot sva že dejala, nama ni težko delati, saj tudi Denis kot direktor in ustanovitelj poprime za vsako delo. V pisarni je ob sobotah in nedeljah, sicer pa je v proizvodnji. Marsikaj sam popravi. Tudi sicer za servise in popravila naših strojev v Sloveniji ne najdemo človeka, zato prihajajo k nam italijanski serviserji. So pa zato višje tudi cene je daljša čakalna doba. Zato velikokrat stroje servisira, oskrbuje in popravlja kar direktor. Bolj ali manj si sami pomagamo, saj drugače ne gre.
