Med drugo svetovno vojno se je v Afriko zateklo približno 19.000 Poljakov, med njimi številni otroci, ki so svoj novi dom našli v današnji Tanzaniji, Zambiji, Južni Afriki in drugod. Po koncu druge svetovne vojne so bili številni prisiljeni zapustiti črno celino in so odšli večinoma v Veliko Britanijo, Kanado in Avstralijo.
“Obstajalo je miroljubno sobivanje (…). Ponekod so imeli celo skupne maše, je za spletni portal Deutsche Welle potrdila raziskovalka migracij Julia Devlin. Za številne domačine so bili prav ti Poljaki prvi stik z belci.
Zgodba o Poljakih, ki so se znašli v Afriki, ima dolgo zgodovinsko ozadje, vse pa se začne s tajnim dodatnim protokolom pakta o nenapadanju iz leta 1939, s katerim sta si nacistična Nemčija in takratna Sovjetska zveza razdelili Poljsko in še nekatere dele vzhodne Evrope. Po zasedbi Poljske še istega leta se je začelo etnično čiščenje – nacisti so ga izvajali na zahodu, Sovjetska zveza pa na svojem delu zasedene države. Na stotistoče Poljakov, med njimi številne Jude, so v štirih valih izgnali v Sibirijo ali Kazahstan, kjer so morali večinoma delati v kolhozih. Leta 1941 se je njihova usoda spremenila praktično čez noč.
Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo leta 1941 so se zavezniki in Moskva naenkrat znašli na isti strani. Poljska je navezala diplomatske stike z Moskvo, da bi dosegla izpustitev poljskih izgnancev. Ideja poljske vlade je bila, da bi izgnanci tvorili vojsko, ki bi se na strani zaveznikov borila proti Hitlerju. Poljske prostovoljce so zato pozvali, naj se zberejo v Buzuluku na jugu Sovjetske zveze. A klicu se niso odzvali samo moški, temveč vsi poljski izgnanci, ki so upali, da bodo lahko na tak način zapustili Sovjetsko zvezo. Zaradi vse večje vojske in številnih civilistov v Bazuluku so se kmalu pojavile težave z oskrbo, zato so se zavezniki odločili, da bodo Poljake odpeljali iz države, za začetek v Iran.
V Iranu so bili moški deležni vojaškega urjenja in so jih kmalu nato napotili v Italijo, dolgo pa so se ubadali z vprašanjem, kam s civilisti. “Nobena od držav jih ni želela sprejeti,” je pojasnila Julia Devlin. Na koncu je britanska vlada sporočila, da so poljski civilisti dobrodošli v britanskih kolonijah in mandatnih ozemljih. Tako so številni izgnanci prispeli v Tanzanijo, Južno Afriko, Zimbabve in druge države britanskega vplivnega območja.
Po koncu vojne, ko je afriške države zajel val razglasitev samostojnosti, so se te želele znebiti tudi pribežnikov, saj je postalo nedobrodošlo vse, kar je spominjalo na kolonialno oblast. Poljski izgnanci so tako začeli zapuščati afriške države in so se zatekli predvsem v Veliko Britanijo, Avstralijo in Kanado. Poljska, ki je takrat prišla pod vpliv Sovjetske zveze, jih ni zanimala.
