Nizozemski zavod za statistiko CBS v svojem poročilu navaja, da je skoraj 90 odstotkov migrantov, ki imajo urejen status bivanja na Nizozemskem oziroma v Evropski uniji od leta 2014, še vedno nezaposlenih. Se pravi, da uživajo in živijo od žuljev naših rok!
Po skoraj štirih letih ima delo, začasno ali stalno zaposlitev le 11 odstotkov migrantov, ki so pred štirimi leti dobili dovoljenje za prebivanje in s tem tudi dovoljenje za delo.
Migrantom se preprosto ne ljubi delati!
Vzroke za tako nizko stopnjo zaposlenosti med migranti gre po nizozemskem raziskovalcu migracij Janu van de Beeku iskati predvsem v nezadostnem znanju oziroma izobrazbi prišlekov, zaradi katerih ne morejo kandidirati za boljša delovna mesta. Po drugi strani pa migrantom dela, ki ne zahtevajo posebnih znanj, ne dišijo, saj je plačilo za takšna dela enako ali celo manjše od socialnih transferjev, ki jih dobivajo samo zato, ker so tako imenovana aktivna delovna sila, ki pa »ne najde« dela.
Prejemanje socialne pomoči vsekakor omogoča lahkotnejše življenje v »obljubljeni deželi« Evropi. Kot že nekaj časa opozarjajo ekonomski analitiki in strokovnjaki, se tak sistem seveda ne more obdržati večno oziroma se bo prej ali slej zrušil sam vase, saj aktivno prebivalstvo ne bo več zmoglo plačevati za vedno večje število brezdelnežev in njihovih številčnih družinskih članov.
Tudi na Švedskem živijo na račun socialnih pomoči
Podobne številke se kažejo tudi na Švedskem, kjer je več kot 50 odstotkov migrantov osem let po prihodu v državo brez dela, skoraj šest od desetih nezaposlenih, prijavljenih na Zavodu za zaposlovanje, je »rojenih na tujem« (kar je seveda eden od politično korektnih evfemizmov za migrante), čeprav ti predstavljajo samo četrtino prebivalcev na Švedskem. Če pustimo ob strani dejstvo, da je Švedov na Švedskem samo še 75 odstotkov, je očitna razlika med odstotkom nezaposlenih Švedov in tujerodnih prebivalcev Švedske.
Prav zaradi tega praktičnega izkoriščanja socialnih pravic, ki jih Švedska »deli z lopato«, obstaja velika verjetnost, da bo morala država zvišati dajatve in davke, da bi lahko zagotovila večji pritok denarja v državno blagajno in tako zadovoljila vse apetite delovno zmožnih, a lenih migrantov, ki namesto poštenega dela raje prejemajo socialno pomoč, namesto osemurnega delovnika pa preživljajo svoj čas v kriminalnih združbah.
Švedska ministrica za finance Magdalena Andersson, socialdemokratka, priznava, da ima Švedska problem s vse večjimi izdatki za socialo in vse manjšimi prihodki od dela, vendar ga v tipični maniri levih politikov, ki jim niti najpreprostejše paradigme ekonomije niso jasne, »rešuje« tako, da bi z reševanjem zapravila še več davkoplačevalskega denarja za eventualen dobiček v najboljšem primeru čez nekaj let. Ministrica namreč meni, da »bi moral vsakdo, ki lahko dela, delati; švedski jezik pa je ključ do dela ali izobrazbe«. Ali z drugimi besedami, država bi morala migrantom financirati brezplačne tečaje uradnega jezika in strokovna usposabljanja ter jih medtem preživljati, dati stanovanja in zdravstveno oskrbo, zapraviti torej še več denarja za to, da bi v nekaj letih (po optimistični prognozi) »vzgojila« nove delavce.
Medtem pa je v časopise kot uspešen primer prišla 35-letna migrantka, samohranilka s petimi otroki, ki na Švedskem živi 16 let in se je pred kratkim po opravljenem usposabljanju, ki ga je financirala država, končno zaposlila kot snažilka. Samo vprašamo se, kdo je pobral ves ta denar za edukacijo … In spet se postavlja vprašanje brez odgovora, kje so vsi tisti visoko kvalificirani delavci, ki so pribežali zaradi vojnih grozot ter bodo Evropo obogatili s svojimi izkušnjami in svojim znanjem.
Znanja, veščin in izkušenj jim res ne manjka
Vendar njihove veščine in znanja niso ta, ki jih naš kontinent potrebuje. Gotovo je, da spretno obglavljanje z nožem, kot ga je na svoji enoletni hčerki in nekdanji ženi prejšnji teden pred publiko pokazal Nigerijec; ali pretepanje in ustrahovanje, ki sta postali vsakodnevni dogodek v nemških osnovnih šolah; posilstva in seksualni napadi niso veščine, ki bi jih evropski delodajalec zahteval ali pričakoval. Prav tako se od bodočega zaposlenega ne terja, da z zlomljeno steklenico rani svoje sodelavce.
Pa vseeno nas vodilni mediji še vedno prepričujejo, naj verjamemo pravljici o zdravnikih in astrofizikih ter hkrati ignoriramo realna poročila črne kronike, da je na primer v Zürichu skupina petnajstih Afganistancev najprej razgrajala po ulicah mestnega jedra in razbijala steklenice, nato pa napadla skupino sedmih Švicarjev, treh deklet in štirih fantov med 16 in 22 leti, samo zato, ker je eden od njih prosil, da ne razbijajo steklenic, ker bi lahko koga poškodovali.
Dva mladostnika so zaradi globokih ureznin prepeljali v lokalno bolnišnico, enega storilca pa je policija kasneje privedla na postajo na zaslišanje. Očeta mladoletnika, ki je v tistem času podajal izjavo za zapisnik, je še posebej razjezilo to, da je policija storilca poznala. »Ne samo da so mojega sina in njegove prijatelje napadli in poškodovali brez posebnega razloga, napadel jih je tudi človek, znanec policije, ki se še naprej svobodno sprehaja.«
Zastraševanje v imenu Alaha
Te veščine pilijo migranti že v šolskih klopeh. V razredih, kjer so migranti večina, je to še toliko bolj očitno. Ustrahovanje, pretepanje, šikaniranje, zasmehovanje, vse to mladi migranti izpilijo do popolnosti že v osnovni šoli. Ko je nemški časopis »The Tagesspiegel« svoje bralce prosil, da uredništvu posredujejo svoje izkušnje z nasiljem v šolah, je med drugimi izstopala zgodba četrtošolca, ki je v razredu manjšina. Večina v razredu je migrantov, skoraj vsi od njih so muslimani.
Učenca, ki ne pripada ne tujerodnim priseljencem ne islamski veri, njegovi sošolci ustrahujejo, ga imenujejo »nemška svinja«, »nemški krompir«, porivajo po stopnicah; najhujši incident pa se je zgodil, ko so ga, ker naj bi bil jedel svinjsko meso, tako močno pretepli, da je moral v bolnišnico. Storilcev ne preganjajo, ker so mlajši od 14 let, namesto konkretne kazni se običajno zadeva konča po kratkem pogovoru s socialnimi delavci in kratkim opravičilom. Nasilnim otrokom je neučinkovit sistem kaznovanja popolnoma jasen, zato se nasilje ponavlja.
To je normirani ortodoksni islam, v katerem muslimani verno izpolnjujejo ukaze svojega preroka, po katerih morajo v svojem zemskem življenju kaznovati in poniževati nevernike. Za to ne potrebujejo nikakršnega posebnega razloga, islam namreč ukazuje vsem svojim vernikom, da v Alahovem imenu sovražijo nevernike. Ena od osnovnih doktrin islama je »Al Walaa wal Baraa« oziroma zvestoba do vsega, kar je islamsko, in sovraštvo do vsega, kar ni islamsko. Takšni »visoko moralni« nauki se vtepajo, velikokrat tudi z udarci, grožnjami, s poniževanji v mlade glave, da so lahko v določenem trenutku orožje za dosego njihovih ciljev.
Na okopih njihovega verskega nauka. Nasilno. Javno. Demonstrativno na naših tleh vsak dan kažejo, da postajajo tu gospodar oni predvsem zato, ker se mi umikamo, pa naj bo to zaradi visokih moralnih standardov in spoštovanja človekovih pravic ali zaradi strahu. Zato mirno gledamo, kako so lokalni prebivalci Toulousa v Franciji napadli policiste, ker so ustavili in identificirali žensko v burki. Ker je imela pri sebi samo sumljivo fotokopijo dokumenta, so ji zapovedali, naj sname naglavno ruto, da bi lahko potrdili njeno identiteto. Ženka tega ni storila, začela je kričati in klicati na pomoč, pri čemer se je zbralo večje število lokalnih prebivalcev, migrantov, in v policiste začelo metati najrazličnejše predmete. Rezultat – poškodovan policist, napadalci in ženska pa so odkorakali brez posledic.
Pretep z noži v Atenah med Alžirci in Pakistanci
V Atenah, zibelki demokracije, kot jo radi imenujemo v Evropi, na enem od turistično najbolj obiskanih trgov, Monastiraki, se je sredi aprila steplo okrog 60 migrantov iz Alžirije in Pakistana. Čeprav razlog ni znan, je bil pretep »podkrepljen« z noži in s palicami; migranti so drug v drugega metali stole in mize iz okoliških lokalov, pretepenih oziroma poškodovanih pa je bilo tudi nekaj turistov in lokalnih prebivalcev. Glede na to, da je Grčija ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij, je nerazumljivo, da je grško državno sodišče, njihovo najvišje sodišče, odločilo, da se lahko migranti, ki so bili do zdaj v času postopka pridobivanja azila primorani ostati v petih migrantskih kampih po grških otokih, od zdaj naprej prosto sprehajajo po Grčiji.
Kaj bo to v prihodnosti pomenilo za turizem, panogo, od katere Grčija polni svojo obubožano blagajno, kaj to pomeni za varnost in predvsem, kaj to pomeni za nove navale migrantov po kopenski poti, bodo pokazali naslednji meseci. Sedaj je simptomatična samo informacija nemških tajnih služb, da je Grčija največji trg za prodajo potovalnih dokumentov, osebnih izkaznic, kartic zdravstvenega zavarovanja, predvsem pa dovoljenj za prebivanje na podlagi odobrenega azila držav članic EU. Široka ponudba originalnih dokumentov se širi po spletu, prispeli migranti po opravljenem nakupu sicer z drugo identiteto, a legalno potujejo, bivajo v EU.
V Nemčiji število islamskih skrajnežev drastično narašča
Nemška policija vsako leto odkrije nekaj več kot 500 primerov zlorabe dokumentov. Številka sicer ni velika, čeprav vsako leto narašča, je vsekakor bolj zaskrbljivo, kdo vse na ta način vstopi (in živi) v državah članicah EU. Predvsem narašča število radikalnih islamistov in število kriminalnih dejanj, povezanih z migranti. Samo primer: v Nemčiji je leta 2013 po podatkih tajnih služb živelo 5.500 radikalnih islamistov, v prvem četrtletju tega leta pa je številka narasla na 11.000 salafistov, pripadnikov ultra nazadnjaške veje sunitskega islama, ki ga kot svojo ideologijo neguje teroristična organizacija Daesh (akronim arabske fraze »al-Dawla al-Islamiya al-Iraq al-Sham”, kar pomeni Islamska država Iraka in Levanta, kot se po novem imenuje ISIS oziroma Islamska država).
A da ne bi mislili, da so to samo projekcije, ki imajo cilj zastrašiti ljudi, poglejmo številke, ki ne lažejo. Eurostat, Evropski statistični urad, je za leto 2017 objavil, da je največ pozitivno rešenih prošenj za azil v državah EU, 60 odstotkov, izdala prav Nemčija. Sledijo ji Francija, Italija, Avstrija in Švedska. Ni torej čudno, da je prav v teh državah stopnja kaznivih dejanj drastično narasla, da v teh državah obstajajo tako imenovane cone no-go, kjer vladajo tolpe, da v teh državah v lokalnih mošejah odkrito pozivajo na boj z neverniki, da v teh državah prišleki ustrahujejo otroke, posiljujejo ženske …
