Že kot majhna deklica sem ji rad prebirala, še posebej Grdega račka, Snežno kraljico, Palčico, malo manj Malo morsko deklico in Deklico z vžigalicami in Stanovitnega kositrnega vojačka, saj so se mi ob prebiranju slednjih ponavadi ulile solze.
Hans Christian Andrsen je namreč v vseh teh in tudi drugih svojih pravljicah tako natančno in ostro opisal vsa občutja, da me je branje vsakokrat na novo bolelo in me pretreslo. Zato me je razveselilo, da je pri MK ravno pred kratkim izšla sveža antologija pravljic tega velikega klasičnega danskega pisca. Ta izdaja je še posebej bogata in razkošna, saj prinaša kar 37 Andersenove pravljic, med najbolj znanimi tudi nekaj manj znanih. Gre za direkten prevod Silvane Orel Kos neposredno iz danščine, knjigo pa krasijo upodobitve najboljših slovenskih ilustratorjev: Suzi Bricelj, Jožeta Ciuhe, Zvonka Čoha, Bojane Dimitrovske, Kostje Gatnika, Marjance Jemec Božič, Marjana Manček, Lidije Osterc, Jelke Reichman, Marije Lucije Stupice in Marlenke Stupice. Knjigo bodo z veseljem prijeli v roke otroci pa tudi odraslim lahmo prinese nemalo lepih trenutkov v tihih nedeljkih popoldnevih. Še zdaleč pa Slovenci ne moremo prebrati vseh Andresenovih pravljic in zgodb v slovenskem prevodu, saj je le teh že za časa Andersenovega življenja izšlo 156, andersenoslovci pa mu pirpisujejo še 18 enot, ki so izšle po njegovi smrti, ter nadaljnjih 38, ki so bile objavljenje v drugih Andersenovih literarnih besedilih, je zapisala prevajalka Silvana Orel Kos.
S platnice knjige:
»Hans Christian Andersen (1805–1875) je velik klasičen pisec, ki v svojih številnih zgodbah nagovarja bralce vseh generacij. Njegov pogled na človeško naravo je v marsičem tako poseben, da zdrži primerjave z največjimi svetovnimi pisatelji in filozofi.« – Andrej Ilc
»V Andersenovih pravljicah tiči ves svet v svoji raznolikosti – vesel in poetičen, tragičen, malenkosten, strpen in škodoželjen in ves prekipevajoč kot življenje samo. Njegove pravljice vzbujajo radovednost, dvom in strpnost, silijo nas k premišljevanju, kako in zakaj, in nam pomagajo, da se počutimo doma na tem planetu. Lepo je, da jih imamo.« – Polonca Kovač
