Pred tremi desetletji, sredi vojne za Slovenijo, v času Demosove vlade, ko se je vse zavedno slovenstvo trudilo doseči mednarodno priznanje slovenske države, sta Milan Kučan in Ciril Ribičič prepričevala sekretarja Socialistične internacionale, naj mednarodnega priznanja Slovenije ne nakloni desnici. Danes, trideset let kasneje, pa se ista levica očitno trudi, da demokratična Janševa vlada ne bi uspela z obvladovanjem pandemije in s pridobivanjem evropskih investicijskih sredstev. Slovenski narod je očitno ponovno žrtev politikantskih intrig. Slovenci nismo znani le po samomorilnosti, ampak smo očitno tudi svojo državo pripravljeni žrtvovati za sebične strankarske interese.
Taktika tranzicijske levice je tudi tokrat povsem jasna. Najprej Slovenijo v tujini očrniti, da Janševa vlada preganja novinarje in krši človekove pravice, nato pa preko evropskega levega omrežja doseči finančno sankcioniranje “totalitarne” države Slovenije.
In res smo dobili poročilo Evropske komisije o stanju vladavine prava v članicah EU, v katerem je omenjena tudi Slovenija kot država, v kateri je na tem področju še marsikaj za postoriti. A to stanje ni šele od danes zjutraj, oziroma od marca letos, ko je nastopila nova Janševa vlada.
Ura evropske resnice
Pred 23 leti je skupina znanih Slovencev objavila kritičen poziv slovenskemu narodu (Ura evropske resnice za Slovenijo, Nova revija, 1997). Med podpisniki najdemo imena kot so Janez Bernik, France Bučar, Drago Demšar, Niko Grafenauer, Drago Jančar, Jože Pučnik, Rudi Šeligo, Alojz Šuštar, itn. Med drugim so zapisali: “Imamo formalno demokracijo, toda skoraj vse centre moči zasedajo ljudje, ki so si oblikovali mišljenje in metode vladanja v času enostrankarskega sistema. /…/ Ti ljudje niso spremenili svoje politične filozofije, le prilagodili so se novim razmeram. Ostala je nepripravljenost na dialog, oblast s pomočjo medijev in sodstva de facto obvladujejo ljudje prejšnjega režima. /…/ (Desnosredinski politiki) so obravnavani kot nadomestek za nekdanjega razrednega sovražnika. /…/ Naveza nekdanje tožilske organizacije, dela policije in sodnikov jemlje sodstvu vsakršno kredibilnost in sposobnost prevzeti naloge neodvisnega sodstva. /…/ Več kot polovica državljanov v slovenskem tisku nima glasnika svojih želja in interesov, kaj šele glasnika svojega nezadovoljstva nad obstoječimi razmerami. Težava z mediji v Sloveniji pa ni samo v tem, kar pišejo, ampak tudi v tem, česar v njih ni, v tistem, kar ponaredijo, zamolčijo ali potisnejo povsem na obrobje. /…/ Ko smo si prizadevali za samostojno državo, smo se zavzemali (tudi) – za medijsko svobodo in pluralnost. /…/ Danes z veliko skrbjo spoznavamo, da nobenega od teh ciljev nismo dosegli.“
Tudi danes, 23 let pozneje, ugotavljamo isto. Letošnje poročilo Evropske komisije je za Slovenijo očitno še preblago!
Novinarska svoboda
Svoboda odkrivati in objavljati družbeno pomembno resnico, je temelj demokracije in humanega sobivanja različno mislečih ljudi. Kot si dobre zdravstvene oskrbe ne moremo zamisliti brez dobrih ljudi, dobrih zdravnikov, sester in negovalk, tako si tudi zdravega medijskega okolja ne moremo zamisliti brez pokončnih, resnicoljubnih in z empatijo obogatenih novinarjev. Kot je oskrba prebivalcev z zdravo hrano pomembna za njihovo zdravje, tako je tudi oskrba z resnico pomembna za duševno zdravje naroda. Zato lahko rečemo, da novinarji, ki so prepričani, da lahko neomejeno lažejo, diskreditirajo in krivo obtožujejo, niso vredni svojega poklica. Fakultete, ki vzgajajo take novinarje, niso vredne državnih sredstev. Tudi mediji, ki tolerirajo ali celo podpirajo take novinarje in na njih gradijo svojo strategijo, niso vredni davkoplačevalskih sredstev. Tako pisanje bi moralo biti sodno preganjano.
So pa zasebni mediji lahko politično ali ideološko opredeljeni, celo pristranski, zaradi česar je za mentalno zdravje družbe potrebna pluralnost in enakopravno sobivanje medijev, ki zagovarjajo različne miselne tokove. Brez tega tudi ni zdrave konkurence ideoloških gibanj. Pričakuje se, da globalno ideološko usmeritev zasebnega medija določa njegovo uredništvo oziroma lastnik. S tem je novinarska svoboda na nek način tudi omejena.
Pravna država
Tudi na področju vladavine prava zasluži Slovenija po tridesetih letih še vedno resno kritiko. Kakšna je to pravna država, ko predsednik Vrhovnega sodišča sproščeno lahkotno izpove svojo veliko osebno zavezanost pravni državi z: “Janšo je treba sfu…!” ?! Slovenski pravosodni vrh si torej še vedno najprej postavi cilj, kaj narediti s konkurenčnim politikom, nato pa išče poti, razloge, indice, argumente, kako to »likvidacijo« izpeljati. Če omrežje ne najde nič aktualnega, pa na primer iz naftalina potegne neko že davno prežvečeno zadevo, parcelo v Trenti. Celo nekateri ustavni sodniki se lahkotno spuščajo v kalne vode “rezultatskega” sojenja.
Res je, niso vsi sodniki taki. Le nekaj novinarjev, politikov, kriminalistov, tožilcev, sodnikov in tako dalje, je moralno izrazito vprašljivih. A če je takih preveč in so ob tem še privilegirani in kadrovsko favorizirani, potem dobimo bolno, izmaličeno in pohabljeno družbeno življenje. Take ljudi namreč označuje lahkotnost “lagati, krasti in ubijati”, kar temelji na izrazitem pomanjkanju empatije. V tem je iskati vzrok, da je Slovenija trideset let po padcu “Berlinskega zidu” še vedno žrtev destruktivne politike. Tiste politike, ki vztraja v brezobzirnem sovraštvu in izključevanju, vse tja do onemoglega ponavljanja laži in pozivanja k uboju.
Ni zastonj sodobni psihiater Reinhard Haller v svoji knjigi (Das Böse, Die Psychologie der menschlichen Destruktivität; Salzburg/München (3)2020) zatrdil: “Osnova vseh človeških destruktivnosti je pomanjkanje empatije.”
France Cukjati
