Piše: dr. Stane Granda
Socialno vprašanje je osrednji problem zgodovine. Staro je toliko kot človeštvo. Ne ga enačiti z delavskim in razrednim bojem. Je širše. Rojeno je iz sobivanja, humanizma, solidarnosti. To je iz ljubezni do bližnjega, »sodruga« bi rekel Etbin Kristan, nemočnega, pomoči potrebnega, ne lenuha. Še manj iz zavisti do bogatih, kot ga je opredelil marksizem. Družbena enakost je fikcija. Ljudje se glede na biološki potencial že rodimo neenaki. Resnična vsebina socialnega vprašanja ni razredni boj, ampak njegovo izogibanje. Solidarnost med ljudmi je najvišja vrednota. Materializirana svetost življenja. Predpogoj za uspeh tovrstnih prizadevanj so mir, svoboda oziroma demokracija in strpnost. Cilj je najboljše možno družbeno ravnovesje med osebnim in skupnim oziroma družbenim blagostanjem.
V ospredju socialnega delovanja je človek. Vse mu je podrejeno. Zato se je treba stalno prilagajati razmeram, delovati konkretno, ne slediti ideologiji – ta je vedno posledica pačenja resničnosti, izkrivljanje sociale in morale, oblika nasilja, zloraba socialnih čustev in dejanj, prikrit boj za oblast, ki socialnih problemov v resnici ne rešuje, ampak jih ustvarja. Ne stremi za svobodo, ki vse podreja sožitju, ne osebnim ali strankarskim ambicijam, ki praviloma privedejo do nasilja in zatiranja.
Socialna solidarnost je med Slovenci že stoletja zasidrana. Na njej so sloneli srednjeveška kmečka srenja, občina in izvršna oblast župana. Ta ni bil nikoli izvoljen iz vrst najbogatejših, ampak iz vrst poštenih in za večino sprejemljivih. Skrbel je za skupno dobro, njegovo pravično in trajno souporabo. Zaradi obvez in z njimi povezanega dela je imel župan pravico do plačila v skladu z zmožnostmi skupnosti. Pri Slovencih je bila krajevna samouprava tako dognana, da je služila za vzor avstrijskemu občinskemu zakonu leta 1849! Sociala in solidarnost sta vtkani v slovensko bit, sta del njene identitete. Tega se ne sme ignorirati, zločin pa je izrabljati.
Bolj se je povečevala družbena neenakost, bolj se je širilo in uveljavljalo načelo, da mora vsak prispevati k skupnemu dobru sorazmerno in celo progresivno, kar je tudi del osebne časti, samospoštovanja. Kršitelji te socialne in moralne norme formalno niso kaznovani, ampak uživajo družbeni prezir. Zato je socialna kapica tujek v slovenski mentaliteti.
Socialno vprašanje ima na Slovenskem večstoletno domovinsko pravico. Sindikalne vsebine in oblike se pojavijo sredi 19. stoletja. Že tudi prej. Socialno vprašanje velik zalet dobi z ustanovitvijo jugoslovanske strokovne zveze leta 1909. Je krščanskosocialne narave, »otrok« J. E. Kreka. Hkrati tudi izraz slovenske posebnosti v monarhiji, ko so delavci krščansko orientirani, preddelavci in mojstri pa socialistično. Kasneje so se jim pridružili tudi socialistični in komunistični sindikati in opravili veliko delo pri izboljšanju delovnih in življenjskih pogojev delavcev. Praktično niso znani primeri, da bi to delodajalci storili samoiniciativno. Komunizem je sindikate zlorabil in nato izničil, saj v državi, kjer je na oblasti delavski razred, nimajo smisla. Visoke ograde okoli vil njihovih voditeljev in straže pred njimi ter mnoštvo policije dokazujejo, da so bili delavskemu razredu tuji. To potrjujejo tudi prekinitve dela, saj štrajkov ni smelo biti.
Samostojna Slovenija ni ustvarila demokratičnega socialnega gibanja in sindikatov. Rdeči križ in Karitas imata drugačno izhodišče. Obstoječi sindikati so zgolj transmisije levice, orodje v rokah bogatašev in obsedenih od oblasti. Promocijski intervencijski zakon nove vladne koalicije zato zavračajo ideološko, ne z argumenti. Novi vladi lahko povzročijo velike težave, če jih bo podcenjevala. Glavne žrtve levice bodo, tako kot vedno, delavci in sociala, ne sindikalni voditelji. Ne zaradi današnjosti in ne zaradi prihodnosti ni primeren čas za njihove ideološke ekshibicije. So delavci res tako malo vredni? Res zaslužijo zgolj ideološko manipulacijo? Nekdo se bo opekel!
