Piše: Dominik Štrakl
Slovenska tranzicija je ustvarila unikatno politično anomalijo: globoko ločnico med formalno vlado in dejansko oblastjo.
Formalno vlado se sicer izbira na volitvah, dejanska oblast pa ostaja trajno zasidrana v vzporednih strukturah, ki jih volilni lističi ne dosežejo. Zato je vsak vstop desnih strank v vladne stavbe viden kot napaka v matriki, kot naravna katastrofa, ki jo mora sistem čim prej sanirati.
Ta mentalni algoritem ni nov. Je le posodobljena različica znamenitega reka Staneta Dolanca iz leta 1972: »V tej državi smo na oblasti mi /…/. Če ne bi bili mi, bi bil nekdo drug, ampak to ni in nikoli ne bo.« Danes se sicer nihče več ne zavezuje partiji, a prepričanje, da država po naravnem pravu pripada točno določeni politični eliti, ostaja nespremenjeno.
Dvoličnost sistema se nazorno pokaže ob menjavi oblasti. Ko je Golobova vlada udarila po žepih delavcev z novimi prispevki in davčnimi obremenitvami plač, so sindikati spali zimsko spanje, molk proračunsko financiranih nevladnikov pa se je stopnjeval z novimi aneksi Alenke Bratušek. Ko pa se nakazuje, da prihaja desna vlada, se v nekaj urah sproži celotna »kolesarija«. Medijski prostor preplavijo apokaliptična opozorila, ulica pa postane podaljšek levičarske PR-službe.
Demokracija je za to elito sprejemljiva le kot fasada. Velja le do trenutka, ko ljudstvo ponudi zanjo napačen odgovor.
A čas tega monopola se neizogibno izteka. Prihajajoča desna vlada prinaša optimizem, ki bo končno razgradil ta zakoreninjen politični fevd. Nastopa čas za vzpostavitev države, kjer bomo vsi enaki pred zakonom, kjer se bo pošteno delo končno spet splačalo, lenoba in priskledništvo pa bosta kaznovana. Monopoli padajo, Slovenija pa si zasluži postati normalna država za vse, ne le za izbrance. Dolančev duh se poslavlja, prihaja čas za pravično Slovenijo.
