Zakaj je razmislek o pojmu svoboda vreden poglobljenega razmisleka? Odgovor se bo v celoti razkril v nadaljevanjih. Za zdaj le to, da je vprašanje svobode ključ do odgovora na vprašanje funkcionalnosti družbe.
To sem moral izpostaviti na samem začetku zato, ker je svoboda v zahodnih demokracijah, kamor sodi tudi Slovenija, vzeta kot nekaj samoumevnega in torej nekaj, o čemer ni vredno niti premišljevati niti izgubljati besed.
Vprašanje se je v zadnjem obdobju vendarle nekoliko razprlo predvsem prek debate o svobodi govora in s tem povezanim omejevanjem t. i. sovražnega govora. Ta na videz preprosta tema z na videz jasnim odgovorom »seveda je treba vse oblike sovražnega govora v kali zatreti« odpira pandemonium podvprašanj, opaženih predvsem na Twitterju, saj klasični mediji po definiciji ne znajo odpirati vprašanj, ampak jih samo bolj ali manj nasilno zapirati.
Prek plazu podvprašanj, vezanih na temo sovražnega govora, pridemo do prve ključne značilnosti svobode: Svoboda je nedeljiva. Svoboda je ali pa je ni. Ne moremo biti samo malo ali nekoliko bolj svobodni. V trenutku, ko umanjka en kamenček kompleksne zgradbe svobode, pade celotna zgradba. Svoboda je absolutna kategorija.
Tu se moram bralcem opravičiti za jezik praktične filozofije, ki se izvija iz enozložnih misli, kakršne zadoščajo za naročilo big maca. Niti ne opravičiti, ampak opozoriti, da je prav raz-smišljenje, nasilno poenostavljanje … znak nesvobodnega okolja. Ustvarjanje smisla je grožnja za vse, ki se svobode bojijo. Ustvarjanje smisla po definiciji terja napor. Mentalni napor pa tudi jezikovni napor. Prav ta napor ustvarjanja smisla, pretvorbe podatkov v informacije, simbolne obdelave dejstev, tako da dobijo svoj smisel v kontekstu človeškega, je hkrati tudi ustvarjanje polja svobode. Zato, dragi bralec: napor, ki ga zahteva ta zapis, je blagoslov, korak na poti do svobode.
In smo že pri naslednji značilnosti, ki neposredno izhaja iz prejšnega odstavka: čeprav je svoboda nedeljiva in absolutna, pa to ne pomeni, da je svoboda nespremenljiva. Svoboda se ne skriva na cilju, ampak na poti ustvarjanja svobode. Zato je tako vezana na prej omenjeni napor. Svoboda zahteva stalno dovajanje nove energije v obliki tvorjenja novih, bogatejših in širših smislov okoli tistega, za kar se nam je morebiti zdelo, da je že domišljeno. Svoboda je pot brez oklevanja. Vsako oklevanje pomeni kompromis in vsak kompromis pomeni nesvobodo.
Naslednja značilnost svobode je, da je neločljiva od odgovornosti. Odgovornost je tesno prilegajoča se druga stran svobode; ali še bolje: svoboda in odgovornost se prelivata druga v drugo kot na slavnem Moebiusovem traku. To pomeni, da tudi vsak kompromis glede odgovornosti zruši celotno zgradbo svobode.
K odgovornosti se bomo še vrnili, a za ta uvod le to, da je prav pogosta degradacija odgovornosti v naši družbi znak popolne nesvobode. Živimo v spretno stkanem prividu svobode kot na primer Jim Carrey v Trumanovem šovu. V trumanovski samoumevni »svobodi« se vedno bolj spotikamo prav na vprašanju odgovornosti. Spotikamo se že tako močno, da začenjamo slutiti, da je nekaj narobe, podobno Jim proti koncu filma. A v nasprotju s filmom močno dvomim, da smo blizu konca, ko se Jim sooči s krhko lupino privida, v katerem živi.
Če obrnem malo po žižkovsko: nevarnost, kot jo opisuje Orwell v 1984 ali kot jo uprizori Trumanov šov, se ne skriva v tehnologiji, ki bi nas nadzorovala, ali v TV-studiu, ki režira življenje; nevarnost se skriva v naši glavi. In naše glave dejansko že živijo tako 1984 kot tudi Trumanov šov. Svobode že ni; veliki brat že je. Najdeš ga v sebi, če se nekoliko potrudiš in razumeš simbolni pomen romana in filma.
Človek ustvarja simbole in svet osmišljuje prek simbolov (in ne prek znakov). Ustvarjanje simbolnega je edina specifična človeška lastnost. Ustvarjanje simbolnega se za človeka uresničuje prvenstveno (vendar ne samo) prek jezika. Zato je svoboda kreacije govora sama srčika svobode. Omejevati govor pomeni izničiti svobodo. Ko ga omejiš, govora ni več tako kot ne svobode. Govor je lahko en sam, celovit in cel. Ali pa ga ni in imamo temo. Kakršno tudi res imamo. Iskati sovražni govor pomeni utrjevati nesvobodo.
