Piše: Dr. Matevž Tomšič
Dober mesec po volitvah ni nič več tako, kot se je zdelo takrat. Ali, če smo natančni, kot se je zdelo tistemu, ki je bil relativni zmagovalec volitev. Če je tedaj poln sebe napovedal nadaljevanje mandata svoje vlade, je zdaj »vrgel puško v koruzo« (podobno kot eden njegovih predhodnikov). Ves užaljen je odstopil od sestavljanja koalicije. Izpadel je podoben otroku, ki je poln gneva zaradi tega, ker se vrstniki nočejo igrati z njim.
A dogaja se že videno. Robert Golob je »ponovil vajo« svojega političnega mentorja, ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Spomnimo se, leta 2011 je slednji s svojo novoustanovljeno stranko Pozitivna Slovenija presenetljivo odnesel relativno zmago na državnozborskih volitvah (z majhno prednostjo pred Slovensko demokratsko stranko). Vendar po njih ni uspel sestaviti vlade, saj ni zbral dovolj podpore v parlamentu. Nekatere stranke preprosto niso hotele iti v koalicijo pod njegovim vodstvom.
Zdaj se Golobu godi enako. In to iz zelo podobnih razlogov. S svojim nastopaštvom, aroganco in spletkarstvom mu je uspelo odvrniti od sebe vse ne-leve stranke, ki so se uvrstile v parlament. Po tesni relativni zmagi (ki je bila poleg vsega dosežena ob številnih nepravilnostih in sumih zlorab, seveda v korist leve opcije) je očitno pričakoval, da mu bodo potencialne koalicijske partnerice kar same »stekle v objem«. Ne da bi jim bilo treba kaj konkretnega ponuditi. To, kar jim je poslal kot osnutek koalicijske pogodbe, si ni zaslužilo tega imena, saj je šlo zgolj za nekakšen seznam floskul, napisan na dveh straneh. Nameraval je kar nadaljevati program dosedanje izrazito levičarske vlade. Pričakoval je, da bodo nanj pristale tudi stranke s povsem drugačnimi političnimi programi. Očitno naj bi že samo sodelovanje v njegovi vladi zanje predstavljalo veliko čast.
A to se seveda ni zgodilo. Zelo kmalu je postalo jasno, da se nobena od potencialnih partneric izven kroga dosedanje koalicije ne bo pripravljena prodati za drobiž. Tudi pritiski Golobu naklonjenih osrednjih medijev niso imeli večjega učinka. Zato se je že ob izbiri predsednika parlamenta oblikovala ad hoc koalicija, ki nakazuje obrise prihodne vladne sestave. Novi predsednik zakonodajnega telesa, lider stranke Resni.ca Zoran Stevanović, je bil namreč izvoljen z glasovi vseh strank, ki niso del dosedanje vlade. V Resni.ci, brez katere očitno nobena vlada ne bo izvoljena, so tudi dali jasno vedeli, da jim je desnica programsko bližja od levice.
Po pričakovanju je ob takšnem razvoju dogodkov na levi sceni prišlo do izbruha strašanskega ogorčenja, ki je preraslo v pravo histerijo. Levičarski politiki ter njihovi medijski in civilnodružbeni pomagači so začeli »zlivati vedra gnojnice« po tistih, ki so se odločili povezati se z nasprotno opcijo. Še posebej je bil na udaru novi predsednik parlamenta, ki se je čez noč spremenil v simbol vsega slabega. Očitno odhajajoči premier je označil novonastalo politično povezavo za »koalicijo prevarantov«, ki »ne bo trajala dolgo«.
Pri tem se lahko vprašamo, kdo naj bi bili tisti, ki naj bi Goloba in njegove prevarali? Slovenska demokratska stranka? Nje sploh ni povabil k sodelovanju. Trojček okoli Nove Slovenije? Oni so s prve zatrdili, da ne bodo šli z njim v koalicijo. Demokrati? Dejali so, da ne bodo v vladi skupaj z Levico – ki jo je Golob vztrajno silil zraven. Resni.ca? V tej stranki so rekli, da ne gredo v vlado ne z Janšo ne z Golobom, poleg tega pa so ravno tako zavrnili sodelovanje z Levico. Nikomur od njih torej ni mogoče očitati nenačelnosti. Neuspeh pri sestavljanju nove vladne koalicije lahko pripiše Golob edino sebi, svoji samopašnosti in nespoštovanju potencialnih partnerjev, proti katerim je rajši spletkaril, kot da bi z njimi vzpostavil enakopraven dialog. In morda svojim botrom, ki so ga prepričevali, da je to, kar v resnici ni.
