Piše: C. R./ STA
Na današnji dan pred 51 leti je izbruhnila libanonska državljanska vojna. Ni bila le vojna … bila je katastrofa, v kateri se je zrušila cela država. Kri je postala cenejša od vode, družine so bile razdvojene, več kot 150.000 ljudi je bilo ubitih, približno milijon pa jih je bilo razseljenih znotraj lastne države.
Libanon, nekoč imenovan »Švica vzhoda«, je postal bojišče. Država, ki je bila že tako krhka in razdeljena, se je začela lomiti pod pritiskom: sektaške razkoli, politična paraliza in vse večja prisotnost močno oboroženih teroristov Jaserja Arafata. Potem ko je Arafat poskušal prevzeti Jordanijo in ubiti kralja, je bila teroristična Palestinska osvobodilna organizacija izgnana iz Jordanije (1970–1971).
Arafat se je kot vodja PLO s svojimi teroristi, poveljniško strukturo in političnim aparatom preselil v Libanon, kjer je vzpostavil močno vojaško in politično prisotnost, zlasti na jugu, ter izvajal napade čez mejo na Izrael in naletel na ponavljajoče se povračilne ukrepe, ki jih Libanon sam ni mogel zadržati. Nato je prišla spirala. Milice so se množile. Zavezništva so se čez noč spremenila. Soseske so se spremenile v frontne črte. Pokoli, ugrabitve, obleganja in avtomobilske bombe so postali del vsakdanjega življenja.
Država ni le oslabela – ponekod je izginila.
Kar se je zgodilo v Libanonu, ni le zgodovina. To je zgodovina, ki se je leta pozneje ponovila s teroristično organizacijo Hezbolah – drugo tujo entiteto, tokrat iransko, ki je prevzela nadzor nad državo.
Morda tokrat ne bo potrebna še ena državljanska vojna, da bi se lekcija razumela. Morda lahko Libanon še vedno izbere drugačno pot – pot, kjer država ponovno prevzame svojo oblast, kjer se odločitve sprejemajo v Bejrutu in jih ne narekujejo oborožene frakcije ali tuje sile.
Upanje je preprosto, četudi realnost ni: da Libanon vzame svojo usodo nazaj v svoje roke, obnovi, kar je bilo porušeno, in izbere stabilnost namesto neskončnih ciklov nasilja.
Zato je libanonska vlada napovedala pogovore z ZDA in Izraelom, v upanju na dogovor, ki bi končal agonijo Libanona.
Teroristična organizacija Hezbolah je seveda drugačnega mnenja. Vodja libanonskega proiranskega gibanja Hezbolah Naim Kasem je vlado v Bejrutu pozval, naj odpove načrtovano srečanje z Izraelom v ZDA, češ da »pogovori ne bodo obrodili sadov«. Prav tako je menil, da bi morala vlada dobiti soglasje deležnikov v libanonski politiki, preden je na srečanje pristala. Se pravi ubogati bi morala Hezbolah.
Kasem je pravzaprav ponovil znano odklonilno stališče Hezbolaha do pogajanj z Izraelom, ki je od februarja obnovil tudi napade na Hezbolah v Libanonu. Ti so doslej zahtevali že več kot 2000 življenj.
“Zavračamo pogajanja z izraelsko okupacijsko silo … Pozivamo k zgodovinskemu in junaškemu stališču z odpovedjo tega pogajalskega srečanja,” je v televizijskem nagovoru povedal Kasem. “Nihče nima pravice Libanon popeljati v to smer brez notranjega soglasja med njegovimi sestavnimi deli,” je dejal.
Predsedniku Josephu Aounu je sporočil, da poskuša Izrael na ta način med prebivalce Libanona vnesti razdor “Skupaj se soočimo z agresijo, nato pa se lahko dogovorimo o prihodnosti in o vsem,” je predlagal in napovedal Hezbolahov nadaljnji boj proti Izraelu.
Z drugimi besedami, vsi Libanonci bi se morali žrtvovati za cilje Hezbolaha in njegovih gospodarjev v Teheranu.
Libanon morda največja žrtev iranske politike.
Libanonski televizijski voditelj Hezbolahu:
“Pustite nas. In s seboj vzemite svoje orožje, drone, rakete, zastave, svojega vrhovnega voditelja, svoj Iran in svoj odpor.” pic.twitter.com/vUCzf3dzwu— ☃️Sergij☢️ (@2021m2021) April 14, 2026
Kasemu pa je odgovoril eden voditeljev libanonske televizije: “Zapustite nas (Libanonce). Da, zapustite nas in s seboj vzemite svoje orožje, drone, rakete, parole, zastave, svojega vrhovnega voditelja, svoj Iran in svoj odpor.”
