Ne verjamem dedku, ki prebiral
svojčas Socializem je na vasi,
žal minili zdavnaj so že časi,
dedek ko lahko je vse kopiral.
Ne verjamem stricu, ki obljubil
mi je vzpon in to vse do višave,
že na startu so bile težave,
tudi če sem roko mu poljubil.
Ne verjamem več v nobeno stranko,
lastne itak že predolgo nimam,
ne verjamem, pa zato le kimam,
s tem nadomestil zdaj rad bi manko.
Ne verjamem več, ko kandidiram,
niti ženi lastni ne zupam,
na glasove tistih le še upam,
ki pri hoji jih lahko podpiram.
Ne verjamem, da dobim podporo,
da kje koga še lahko prekašam,
za podporo ostarelih vprašam,
če podprli bi me za pokoro.
Ne verjamem, dedka oponašam,
ki v ničesar ni verjel takisto,
je z menoj, mi verjemíte, isto,
na dementne zgolj se še zanašam.
Tem verjamem, toda niti oni
me naslednji hip več ne poznajo,
kakor dedek sem nihče za rajo,
nejevernež samcat v mrtvi coni.
