Piše: Jelka Pirkovič in sopodpisniki
Kulturna dediščina[1] je v Sloveniji ustavna kategorija. Republika Slovenija se je za varstvo kulturne dediščine zavezala z ratifikacijo skoraj vseh mednarodnih pogodb, ki urejajo to področje, od najstarejše Haaške konvencije (1954) do Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (2005). Ohranjanje kulturne dediščine je ključno za ohranitev Evrope kot skupnega civilizacijskega prostora. Kjub temu, da je kulturna dediščina kot del kulture v subsidiarni pristojnosti držav članic Evropske unije, je del naše dediščine (stavbna in arheološka dediščina ter zgodovinsko, kulturno in arheološko pomembna krajina) po EU zakonodaji del okolja.[2] Od Slovenije kot države članice pričakujemo neposredno izvajanje EU okoljskih predpisov.
Politične stranke pozivamo, da v svojih programih jasno opredelijo stališča glede:
- celostnega ohranjanja dediščine[3] v vsej njeni razsežnosti, kot se odraža v snovni in nesnovni dediščini, kulturni krajini in biokulturni pestrosti slovenskega prostora. Če dediščino kot nosilko identitete vključujemo v druge razvojne politike, pospešujemo trajnostni razvoj na lokalni in regionalni ravni[4] in krepimo mednarodno prepoznavnost Slovenije in posredno skupno evropsko identiteto;
- zagotavljanja harmoničnega odnosa med novimi prostorskimi rešitvami in podedovanimi vrednotami[5], ki jih naši kraji v vseh slovenskih pokrajinah kljub precejšnji degradaciji zadnjih desetletij še premorejo. Spodbujati je treba kakovost prostorskega načrtovanja in graditve z vključevanjem v stoletjih preiskušenih zelenih orodij upravljanja krajine;
- spodbujanja zaščite stavbne in krajinske še ohranjene dediščine ter preprečevanja njenega nepotrebnega rušenja, kot na primer pri odpravljanju posledic naravnih in drugih nesreč[6]. Tveganja, ki jih prinašajo podnebne spremembe, ne smejo postati izgovor za uničenje pomnikov naše skupne preteklosti in identitete;
- demokratizacije varstva dediščine s sistemsko podporo vsestranskemu razvoju dediščinskih skupnosti[7] in njihovemu dejavnemu vključevanju pri prepoznavanju, vrednotenju in interpretiranju dediščine. Dediščinske skupnosti so nenadomestljive nosilke kolektivnega spomina in tradicionalnih znanj ter veščin, ki nas bogatijo in lahko bistveno prispevajo h našemu preživetju v času preizkušenj, kot so podnebne spremembe in naravne nesreče;
- sistematičnega razvijanje dediščinske vzgoje (ki naj temelji na kulturni dediščini kot vrednoti življenja in vezivu vsake skupnosti), skrbi za dediščinske poklice na vseh stopnjah izobraževanja in vseživljenskega učenja ter za načrtno podporo razvoja interdisciplinarne in transdisciplinarne dediščinske znanosti. Sodobni znanstveni in strokovni pristopi ter orodja ohranjanja in komunikacije dediščine plemenitijo tradicionalno znanje, brez katerega dediščina ne bi nastala in ne bo obstala;
- razvijanje etičnega odnosa do težke dediščine, povezane s prvo in drugo svetovno vojno ter povojnimi dogodki, kot tudi ohranjanja in predstavitve dediščine slovenske osamosvojitve. Za razliko od nekdanjih kolonialnih držav se pri nas ni treba soočati s težko dediščino osvajalske preteklosti. Vendar ni nič manj boleče soočanje s težko dediščino vojn, revolucionalnega nasilja in raznarodovalne politike dvajsetega stoletja;
- zaveze za ratifikacijo najnovejše konvecije z našega področja, tako imenovane konvencije iz Nikozije (Council of Europe Convention on Offences relating to Cultural Property, 2017, ki jo je RS podpisala, a ne ratificirala). Ratifikacija sicer od RS zahteva delno spremembo Kazenskega zakonika, kar je hkrati priložnost za uskladitev določb KZ z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Uskladitev bo prispevala k večji pravni varnosti v sodnih postopkih pri kaznivih dejanjih v zvezi z dediščino in njenem vračanju.
Pričakujemo, da nas bo vodstvo vaše stranke pravočasno obvestilo o tem, ali ste katero od zgoraj navedenih tem že vključili v svoj program in ali ste naše zahteve pripravljeni dodatno vključiti. Vsekakor bomo vaše odzive spremljali in o tem seznanjali javnost.
Skupina heritologov, ki jo sestavljamo visokošolski učitelji in študentje, delujoči v okviru individualnega interdisciplinarnega doktorskega programa Heritologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, in posamezni zunanji člani skupine: doc. dr. Jelka Pirkovič, doc. ddr. Verena Perko, dr. Karla Oder, doc. dr. Anja Hellmuth Kramberger, dr. Marko Štepec, mag. Borut Rovšnik, Jana Puhar, mag. Lucija Perko, mag. Matjaž Koman, mag. Rok Humerca, Mojca Sfiligoj
Ljubljana, 18. 02. 2026
[1] Ustava Republike Slovenije, 5. in 73. člen.
[2] Direktiva 2001/42/ES, Direktiva 2011/92/EU, Zakon o varstvu okolja (ZVO-2).
[3] Definicija celostnega ohranjanja po Granadski in Malteški konvenciji (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 4/1991, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/99.
[4] Dediščina je sorazmerno dobro ohranjena v vseh slovenskih regijah in kot taka predstavlja nenadomestljiv kulturni kapital.
[5] Kot to izhaja iz pobude Evropske komisije za Novi evropski Bauhaus, https://new-european-bauhaus.europa.eu/about/about-initiative_en.
[6] Z upoštevanjem previdnostnega načela, ki mora vključevati tudi kulturno krajino, kulturno in arheološko dediščino, kot to izhaja iz EU pravil glede (celovitih) presoj vplivov na okolje.
[7] Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (Uradni list RS – mednarodne pogodbe, št. 22/08) določa pravico do dediščine kot dela človekovih pravic na podlagi Splošne deklaracije o človekovih pravicah (1948) in Mednarodnega pakta o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966). Njeni nosilci so posamezniki in dediščinske skupnosti. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-4/91) določa, da RS zagotavlja varstvo človekovih pravic vsem osebam na našem ozemlju skladno z ustavo in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami (člen III).
