Piše: Gašper Blažič
Ne morem si pomagati, da ne bi ves čas pisal o kulinariki. Zadnje čase se mi zdi, da se v mili mi domovini pogovarjamo samo še o tem.
Pa ne več samo o nutrijah in veganskih specialitetah, ampak v zadnjem času tudi o tem, kako prav nič po vegansko ustrojiti kožo razrednih sovražnikov. Ne vem, ali so se Tini s konjskim repom po glavi res podile takšne ideje ali pa je bila to samo nizkotna izmiđljija njenih nasprotnikov (z mojo malenkostjo vred). Zapisal sem namreč, če se še spomnite, da bi bil Dolfe iz Braunaua ob Innu zelo ponosen na svoje slovenske posnemovalce. Ne samo zaradi evtanazije in lova na Jude, ampak tudi zaradi strojenja kož.
Ali v ta paket sodi tudi zadevanje z dimom iz medicinskega listja, ne vem. Slutim pa, da tisti, ki so vsaj malo pod vplivom THC, povedo več po resnici, kot bi to storili v povsem treznem stanju. Zato bi lahko priredili slavni rimski pregovor v novo formo: »In marihuana veritas.« Vendar pa me ena stvar zelo skrbi: če bodo po poroki stoletja volitve za Svobodo spodletele, se bo Tina Gaber na koncu okitila z golobovim perjem, povsem ofucani Robi pa bo pristal v njeni rižoti. Ker bo tudi državno zapovedanega veganstva konec.
Zato me ne preseneča, da je v svobodnjaškem golobnjaku zaradi Štrancarjevih izjav o Benitu in njegovih posnemovalcih zadnje čase takšen direndaj. Odkar so se namreč tri parlamentarne dame pojavile na naslovnici Demokracije v nekoliko militaristično zasnovani modni kolekciji znamke Hugo Boss, imam občutek, da so lovske puške ves čas usmerjene proti sedežu uredništva Demokracije. Kajti sovražnik nikoli ne počiva in tudi slavni lovec Stane Dolanc nas je tako učil. Da se namreč sovražniku ne sme dati možnosti, da sam izstopi iz partije, ampak da ga izključijo, ker se to veliko bolje sliši. In ko bomo marca 2026 Goloba odklopili od elektrike, bo od takrat naprej grulil samo še akustično.
