Piše: Vančo K. Tegov
Odgovor je ja, le dnevni politiki in politiki se ne smete pustiti v njihov mlin, sledite le lahko viziji pri kateri pa morate ostati neomajni. Na tem ali se do tam prispe, zastane, ostane ali nadaljuje je veliko izzivov in tudi ovira ali če lahko bolj slikovito rečemo, je potrebno krmariti, vijugati, peljati med Scilami in Karibdami, pri tem lahko priti, se pripeljati na cilj, če se le da brez prask ali s čim manj le teh ali morebitnih drugih poškodb.
K temu in o tem nam pri premišljevanju pomagal Ivo Boscarol. Ivo Boscarol je slovenski podjetnik, letalec, inovator in filantrop, rojen 15. aprila 1956 v Postojni. Najbolj je znan kot ustanovitelj in dolgoletni direktor podjetja Pipistrel, ki se ukvarja z razvojem in proizvodnjo ultralahkih in električnih letal. Pod njegovim vodstvom je Pipistrel postal svetovno priznano ime v letalski industriji, še posebej zaradi pionirskega dela na področju električnega letalstva, kot je certificiranje prvega brez emisijskega električnega letala Velis Electro leta 2020. Več kot primeren in kompetenten z pomoč pri premisleku in tudi morda oblikovanju vodila kako naprej v zvezi dostojanstvom ki smo ga omenili že v naslovu.
Ali je to možno in kako to gre, če zares gre?
Kapital in imetje so si v zgodovini različne tudi zelo ugledne družine in posamezniki ustvarjali počasi in z zvestim in zavzetim delom ter skrbnostjo. Te norme, kot da danes ne veljajo več, saj se zdi, kot da je treba priti do imetja po čim krajši poti, čim hitreje in s čim manj truda. Je to sploh možno ali so pri tem potrebne špekulacije in so te danes pri ustvarjanju temeljne? Če, potem smo izgubili ugled in dostojanstvo ljudje, ki se gibljemo v tem svetu.
Kje smo? Zaidemo tudi na kakšno prečno pot ali stranpot?
Pri sebi. Kakšni moramo biti, kaj delamo prav in kaj narobe. Napak si moramo priznati in iti naprej. Oziranje nazaj pomeni tratenje energije in časa ki ju potrebujemo boljšo in produktivnejšo pot naprej. Pri vsem tem je potrebno privzgojiti in vzdrževati duh pripadnosti pri nastajanju in ohranjanju zgodbe o uspehu, ki ni PR zvijača ampak resnična kategorija, ki ji prisotna z vso vsebino ki sodi zraven ali je involvirana v tej zgodbi. Še dodatna potrditev temu duhu, potrjenega v zgodbi priča, prav v primeru Pipistrela, da model vodenja je ostal enak kot ga je izoblikoval, soustvaril predhodnik. Prevzemnik ni bil tisti ki je hotel pokvariti model vodenja, ki je bil več kot odličen, ne glede na obstoj raznoraznih drugih modelov vodenja preizkušenih, kot pravi Boscarol, z raznoraznimi tabelami ali HR moduli.
Podjetniška mentaliteta ima mnogokrat, ali jo v očeh javnosti soustvarjajo prav oni. To je za videti ali slišati ali dojeti da, če je kdo uspel s tem in v tem, da je to pridelal na nepošten način. Ali kot pravi sogovornik, da smo to »podedovali« iz prejšnjega sistema, ki je glede na rigidnost sistema pustil sivo liso za »kreativnost« ali kako okoli prinesti sistem in da te pri tem ne dobijo. Del te miselnosti ali »kreativnosti« je lep čas imel ali še vedno ima »ugoden« teren za goljufanje ali iskanje lukenj v zakonu. To jih v očeh teh »kreatorjev« naredi kot da so največji džeki in face, ki se postavljajo pri tem.. »Idealno« sporočilo mladim ali tistim ki nastopajo na tem podjetniškem »parketu« zakaj bi delal pošteno, če pa lahko kradem in za to ne odgovarjam. Narobe svet. Ali z drugimi besedami, narobe je prav in prav je narobe.
Ob tej nezdravi klimi imamo tudi »zgledi« ki vlečejo, ki so postavljeni na najvišji institucionalni izvršilni ravni. Tudi zaradi napačnega dojemanja ali tolmačenja ali celo zamenjevanja, mešanja med pojmi vodenja in vladanja. Slovenci, žal, pretežni del zmotno misli ali celo ne loči med vodenjem in vladanjem. Pri nas vsak, ali skorajda vsak misli, da če dobro vodi podjetje da je dober vladar. To ni res. Pri vodenju imaš vse niti v rokah ti. Vladanje je čisto nekaj drugega. To je početje kjer vi morate biti sposoben različne interese slišati, čutiti in narediti kompromis med njimi. Tu nam pride nasproti in nas direktno v čelo udari napačna predpostavka o sedanjem PV, ki so ga postavili na »piedestal« kot nekoga ki zna voditi, če ej odlični manager. Zmota najhujše vrste. Sedaj vidimo da imamo predsednika vlade ki ne zna vladati.
Vladanje je tista umetnost, ki nima nič skupnega z vodenjem. Ali kot je v primerjavi s katero nam je postregel in sicer pravi: »Da imam rajši butastega ali najbolj butastega kralja kot pa najbolj demokratičnega skreganega parlamenta. Nimaš nič od tega in takšnega predsednika Parlamenta ali Vlade, ker ne bo znal vladati in ne bo znal različnih interesov motivirati na način da bo dobro za državo in za državljane. Temelj te težave je v ne ločevanju pojmov vodenja od vladanja. Ravno za to in v tem se ločimo od držav z dolgo demokratično tradicijo kjer se te stvari rešujejo na dolgi rok, politike za politiko in vladanje se vzgajajo na dolgi rok in skozi sistem in ne pridejo z ulice. To pot slovenska politika ali pretežni del nje, mora prehoditi in jo ne preskočiti.
Kako obrniti v pravo smer?
Tisto kar je dobro potencirati. Za delanje dobro in prav ljudi motivirati. V življenju, podjetništvu, politiki. Za vse to je potrebno ljudem prisluhniti. Na podlagi tega poslušanja delamo in naredimo dobro za ljudi in dobre ljudi. In takšne ki se znajo zahvaliti davkoplačevalcem za prispevek skozi različna obdobja poslovne poti. In tudi takšnega, ki je tem taistim davkoplačevalcem povrnil petkratnikom. To naredijo dostojanstveni ljudje. Zgledi vlečejo, le da jih bo čim več takšnih, ki bodo znali in zmogli reči hvala. Več takšnih na poti k boljšemu jutri in boljše nam bo, ne glede na področje delovanja in življenja.
