Piše: Mitja Iršič
Na Tajskem sem nekoč gledal poročila na njihovi nacionalni televiziji, kjer so gostili takratnega vodjo tajske vojske, ki je bil tudi de facto vladar dežele; tudi takrat je – podobno kot danes – oblast z udarom prevzela vojaška hunta. General – majhen, zagorel možakar v jeseni življenja, v temno zeleni uniformi, ki se je šibila pod našitki – državljanom ni govoril o trenutnih razmerah, gospodarstvu ali politiki … Povedal je, da mladi ne znajo več skuhati khao niaa mamuanga (tradicionalnega lepljivega riža z mangom), zato je kar med oddajo mladini narekoval recept in dajal nasvete, kako se znajti v kuhinji.
Marsikomu na Zahodu bi se to zdelo komično, a tak način mikromenedžiranja je po vsej Aziji zelo pogost. Politika je v veliko bolj dobesednem smislu »upravljanje družbe«, in to na tako neposreden način, kot ga na starem kontinentu ne poznamo že stoletja. Vendar pa se moramo vprašati – ali nismo tudi mi na poti do tega, da nas bo kak politkomisar nekoč kaznoval, ker ne znamo skuhati kranjske klobase?
Golobova vlada je tik pred koncem, ko je opravljala le še tekoče posle, skoraj sramežljivo razgrnila nacionalne prehranske smernice 2025, v katerih je v nasprotju z mednarodnimi zdravstvenimi smernicami promovirala zmanjševanje uživanja mesa in njegovo nadomeščanje z rastlinsko, predvsem vegansko prehrano. Pri tem so avtorji, namesto da bi se osredotočili na samo prehrano in zdravje, v priporočila vnesli vrsto ideoloških in podnebnih ciljev, ki so že povsem prepojili sodobno družbo. Veganska društva so smernice navdušeno podprla. Nepresenetljivo je tudi, da sta tako bivši premier kot njegova žena samodeklarirana vegana.
Pri tem je manj pomembno, da predstavniki NIJZ, Inštituta za nutricionistiko in Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije niso zadovoljni z rezultatom ter tarnajo, da njihove smernice niso bile upoštevane. Postavlja se bolj osnovno vprašanje: zakaj bi se država vmešavala v vsako mikroporo našega življenja? Kako jemo, kaj pijemo, kakšne energente porabljamo, kje vozimo, kako daleč vozimo, kam lahko letimo … Politiki sodobnih zahodnih držav se počutijo vse bolj poklicane, da nam govorijo, kako naj živimo, pri čemer je vzorec pogosto enak: najprej nam nekaj svetujejo s smernicami, nato nas v to smer mehko dregnejo z davčnimi »spodbudami«, ko pa to ne deluje, začnejo prepovedovati in kaznovati.
V resnici gre za širšo filozofijo tega, kaj naj bi sploh bila vloga države v družbi. Kako daleč bomo pustili politikom v naše spalnice, hladilnike in garaže? V naših žepih so že … To je globlja debata od pamfletov slovenske vlade, ki se je ravnokar poslovila. Tudi EU ima vsak dan večje apetite, da nam diktira, kako moramo živeti. V sedmih desetletjih smo prišli od prostotržne kapitalistične unije do skoraj sovjetskega aparata, ki nam določa ukrivljenost banan, interni ustroj pametnih telefonov in sisteme odpiranja plastičnih zamaškov – pri čemer vsi predpisi niso le komični, nekateri so lahko celo usodni: denimo tisti, ki urejajo t. i. kupone CO₂, ki po tej logiki aktivno uničujejo evropska podjetja v korist kitajskih in ameriških.
V zadnjih desetletjih postaja vse bolj očitno, da sodobne zahodne demokratične države širijo svoj vpliv daleč prek svojih izvirnih nalog. Včasih je bilo jasno: država obstaja zato, da zagotavlja varnost, red in pravno predvidljivost. Njena primarna odgovornost je obramba države ter delovanje policije, sodstva in učinkovitega uradništva. Naloga države je varovati okvir svobodne družbe – ne pa vplivati na to, kako naj ljudje živijo. Sodobna evropska politika bi bila raje tajski general, ki deli kuharske recepte, kot pa potomka Schumanna in Monneta.
Kaj takšni politiki v resnici sporočajo? Da so državljani na duševni ravni devetletnega otroka. Da so oni poklicani, da jih vodijo v pravo smer. Saj ste slišali profesorja, da so tisti, ki mislijo drugače, »neumni«. Mladi na srečo zahodnim politikom prek volitev zadnjih nekaj let jasno sporočajo: »Nismo neumni.«
