Piše: Gašper Blažič
Da je čas lahko zelo relativna kategorija, verjetno že veste. Če se odločite plavati od Malega Diomeda, otočka v Beringovem morju, do njegovega večjega soseda, boste skoraj štirikilometrsko razdaljo premagali v 24 urah (četudi boste plavali le tri ure). Vmes je namreč datumska meja. In medtem ko danes ob dvanajstih z Malega Diomeda gledate na Velikega, je na slednjem devet dopoldne – naslednji dan. Ča pa je obrnjeno, potem vidite na sosednjem otoku včerajšnji dan.
Nič nenavadnega torej, da o Chucku Norrisu kroži šala, da je bil biografski film o njem posnet, še preden se je sploh rodil. Upodobil naj bi ga bil Hank Worden, ki se je rodil 39 let pred njim. No, uštel se je le v višini, saj je Hank za kakih petnajst centimetrov višji od Chucka. Toda v naši državi imamo še veliko večji fenomen: naš premier Robert Golob je menda že kot otrok sanjal o tem, da bo lahko v živo gledal Luko Dončića, našega največjega košarkarskega genija te dobe, ki je od Robija mlajši dobrih 30 let. Predvidevam torej, da je naš fant od fare, pardon, od Tine sanjal o Dončiću že pred 50 leti, kar je dvakratnik Lukove starosti. In sedaj, po toliko letih, uresničil svoje sanje. Ne vem, skozi kakšne časovne črvine je Robi lezel naprej in nazaj skozi čas. Tudi za legendarno okoljsko aktivistko Greto Thumberg pravijo, da se je pojavila že na neki črno-beli fotografiji iz leta 1898. Morda pa zato ni iz trte izvita trditev, da so tovariši Kardelj, Kidrič in drugi iz rdeče tovarišije menda »sanjali« o samostojni Sloveniji. Ne glede na to, da to ni bila Milanova »intimna opcija«.
Zato me ne preseneča, da je Golobova vlada pred kratkim izdala visoko denarno kazen Lovru Tomanu, pravniku, politiku in prvemu predsedniku Slovenske matice, ker je 7. aprila 1848 na Wolfovi ulici izobesil domobransko zastavo in s tem poveličeval fašizem. Ker pa je to dobrih 40 let pred Dolfetovim rojstvom, ima Tina Gaber velike težave pri računanju zamudnih obresti, ker menda takrat nacizem še ni obstajal. Glede na to, da imata Tina in Robi pogosto neke partizanske bitke, že nestrpno čakamo, kdaj se bosta spet vrnila v svetlo prihodnost. Ali pa sedanjost, kjer se zdi, da se čas vrti nazaj. Tako ali tako pa smo ves čas v nekakšnem časovnem kaosu: Marjan Šarec denimo kuri žar, ko zajec še teka po gozdu, pa tudi po tisti odvrženi puški v koruzo in po uvedbi partizanskega načina bojevanja v Slovenski vojski (kar pomeni gole in bose vojake) se sedaj seli v evropski parlament, medtem ko Slovenija počasi drsi proti vesoljski črni luknji.