Piše: dr. Metod Berlec, foto: EP
Z evropskim poslancem in vidnim članom Slovenske demokratske stranke dr. Milanom Zverom smo se pogovarjali ob 20-letnici vstopa Republike Slovenije v NATO in Evropsko unijo.
Gospod Zver, mineva dvajset let od slovenskega vstopa v Severnoatlantsko zavezništvo (NATO) in Evropsko unijo. Kako se spominjate tistega časa? Vemo, da smo leto pred tem Slovenci o tem odločali na dveh referendumih, pri čemer pa ni šlo vse gladko …
Drži, ni šlo vse gladko. Drugače usmerjene politične silnice so bile takrat še zelo močne. Predvsem glede Nata smo morali vložiti veliko truda v javno razpravo. Z nekaterimi profesorji, tudi z leve, smo skupaj hodili po Sloveniji in pojasnjevali situacijo.
Ja, tistega dne se seveda zelo dobro spomnim. Leva vlada je sicer organizirala nekaj dogodkov, namenjenih bolj samopromociji, kakšnega ljudskega praznovanja pa ni bilo predvidenega. Takrat je vskočila SDS in na Prešernovem trgu so v čast integraciji zaplapolale tudi slovenske zastave. Nikoli ne pozabim tega trenutka. Delegacija EU, ki je obiskala Slovenijo zaradi tega ad hoc organiziranega dogodka, se je lahko prepričala, da je tudi večina slovenske javnosti za EU in Nato.
Slovenija je najprej 29. marca 2004 postala članica zveze NATO, nato pa 1. maja 2004 še članica Evropske unije? Kaj so po vašem mnenju glavne prednosti slovenskega članstva z zvezi NATO?
Vstop v NATO je nekaj fascinantnega v razvoju slovenskega naroda. Pridobili smo varnostni dežnik, bi rekel, bili hvaležni, res pa je tudi, da nismo za to dovolj dali. Delež za obrambo je bil nedopustno nizek. V začetku devetdesetih, po zmagi v vojni za Slovenijo, smo imeli vrhunsko vojsko. Spoštoval jo je celo hrvaški predsednik, ki je hotel zasesti obmejno Sveto Gero (Trdinov vrh?) na Gorjancih, pa ni upal, ker je vedel, da bi ga slovenska vojska v tej zgodbi premagala. Danes pa celo slovenski predsedniki države ugotavljajo, da to, kar imamo, ni dovolj. Če bi ne bilo Nata, ne bi mogli ohraniti nacionalne suverenosti. Zato nas čaka pomembna naloga, ponovno vzpostaviti vrhunsko usposobljeno in opremljeno vojsko.
Morda še pomembnejše kot članstvo v NATO je naše članstvo v EU. Kaj so glavne prednosti slovenskega članstva v Evropski uniji?
Najprej se moramo zavedati, da danes nobena država ni popolnoma samostojna. Povezujejo se v bolj ali manj strukturirane zveze, kjer se bolje počutijo. Za Slovenijo je EU najbolj ugodna destinacija v njeni zgodovini. Bili smo pod vplivom Moskve, Beograda, pa tudi Dunaja in Rima. Z Lizbonsko pogodbo smo dobili nekaj, kar nam še nikoli ni bilo dano, to je priviligiran položaj v sistemu odločanja zavezništva glede na naše običajne kapacitete. Tega ne smemo pozabiti.
Če bi zapistili EU, bi nas zlahka podjarmili ali Beograd, Ankara ali Moskva.
Naša prihodnost je torej povezana z Evropo, z Unijo, je pa res, da moramo tudi Bruselj opozarjati na stranpoti, ki si jih evrokrati privoščijo. Tak primer je npr. Vera Jourova, ki je menila, da lahko neposredno poseže v suverenost držav članic. Slovenci moramo biti ponosni na svojo novejšo zgodovino in ne dovoliti, da bi se kdo norčeval iz nas.
Bi bilo Sloveniji precej težje, če ne bi bila pri vseh krizah, s katerimi se v zadnjih letih soočamo (migrantska, covidna, energetska, vojna kriza), članica obeh organizacij?
Absolutno. Kot sem že omenil, sama ne bi preživela. Lahko sicer občasno slišite kakšnega ekstremnega nacionalista, ki pod krinko proti Bruselju iz njegovih ust dejansko govori Moskva. Na te stvari je treba biti pozoren, kajti EU in Nato predstavljata nujen, vendar ne zadosten, pogoj za razvoj in obstanek Slovenije. Ne smemo pozabiti, da skoraj ni občine, ki ne bi koristila evropskih sredstev za svoje investicije. Več kot četrtina investicij pride iz Bruslja. Samo norec bi zavračal tako skupnost. Toda Evropa ne predstavlja le denar ali materialne koristi. Je tudi kulturna skupnost, ki zagotavlja, da bodo prihodnje generacije lahko mislile in govorile slovensko.
Zakaj je pomembno, da se tako EU kot NATO širita še naprej?
Zato, ker je moč Nata in EU tudi naša moč. Širša ko bosta, močnejši zvezi bosta. Pri širitvi na Balkan, smo veliko zamudili. Nekatere stvari nepopravljivo, saj smo Ruse, Turke in Kitajce spustili preveč globoko v regijo. Putin je poleg tega EU pokvaril načrte glede naše vzhodne politike (?). Marsikaj bo v naslednjih letih treba popraviti tako v EU kot v Natu. A tega neizkušeni politiki ne zmorejo. Ti zlahka padejo pod vpliv drugih interesov. Na evropski položajih potrebujemo avtonomne in poštene politike, ne pa le visokih evropskih uradnikov. To še posebej velja za Komisijo, ki je na najvišjih položajih izjemno podhranjena.
V začetku junija bodo Evropske volitve. Kaj bi pri vašem dosedanjem delu v Evropskem parlamentu posebej izpostavili?
V EP posamezniku ni lahko, saj je predvsem del ekipe, mislim na nacionalno delegacijo in politično skupino. Kljub temu pa lahko dosežeš kak individualni uspeh. Pučnikova dvorana je tak primer. Lotil sem se misije nemogoče, petstopenjskega odločanja, a na koncu mi je uspelo. Pučnik je na simbolni ravni združil evropsko politiko, glede na to, da je bila odločitev sprejeta s soglasjem. Zasluge gredo moji celotni pisarni.
V pogajanjih s Svetom in Komisijo sem kot vodja najuspešnejšega evropskega programa uspel podvojiti proračun za Program Erasmus plus. Ni bilo lahko, saj so potekala v času epidemije covida 19, ko je bil program praktično mrtev. Vidni so moji rezultati na zunanjepolitičnem področju, zaupane so mi bile pomembne funkcije, kot na primer pri skrbniških skladih. Ves čas sem si prizadeval za spravni proces. V okviru Platforme spomina in vesti sem organiziral veliko dogodkov. V prvih letih sem delal na področju kmetijstva. To je bil še čas, ko so kmetje vodili evropsko kmetijsko politiko. Kasneje so jo prevzeli mestjani. Vse je zapisano na moji spletni strani, vključno z mojim bojem za demokracijo v svetu, pri čemer sem pridobil veliko prijateljev, pa tudi nevarnih sovražnikov. Iranski režim me je postavil na listo za odstrel, na listo teroristov. S tem je težko živeti, predvsem zato, ker so vključeni tudi družina in sodelavci. Toda, če sem prevzel odgovorno funkcijo, moram vzeti tudi to popotnico s seboj.
Kako bi ocenili delo Evropske komisije v tem mandatu?
Na kratko, slabo. Tudi komisarji niso bili neke perle, če se tako izrazim. Komisijo je po tiho prevzela levica, na čelu s socialistom Timmermansom, ki je imel toliko idej kot včasih Kardelj. Javnost pa misli, da samo komisijo vodi EPP. Če bi bil jaz predsednik Komisije, bi najprej zamenjal drugi in tretji rang evrokratov in nato pozorno izbiral komisarje, ki, med drugim, morajo imeti določoeno legitimnost. Ni dovolj, da jih postavi kabinet nekega premierja.
Kako gledate na centralistične težnje predstavnikov evropskih institucij in evro-birokratov, ki želijo še dodatno zmanjšati suverenost posameznih nacionalnih držav članic?
Ta trend spremljam že od leta 2010. Marsikomu Lizbonska pogodba ni všeč, saj omogoča večjo vlogo držav članic. Levica nenehno ruši Pogodbo o EU. Pod krinko t.i. Razprave o EU in v okviru t.i. strateškega kompasa hočejo spreminjati politične postulate EU, se pravi ukiniti veto, celo Svet EU bi spremenili v nekak voljen senat, uvedli bi eno volilno enoto z enotnimi strankarskimi listami ipd. To moramo preprečiti. To je unifikacija in začetek razpada EU.
In še za konec. Za kaj se boste zavzemali v prihodnje, če boste ponovno izvoljeni v Evropski parlament? Glede na to, da dobro poznate delovanje evropskih institucij, delovanje EU, …
Marsikaj sem že nakazal v svojih prejšnjih odgovorih. Če kje rabimo močnejšo EU je to na področju obrambe in varnosti. Za začetek je treba povečati proračun za obrambo in varnost, nato sodelovati na polju vojaške industrije. Še pred leti smo mislili, da so računalniki in hekerji, ki sprožajo kibernetske napade, edina oblika vojevanja. Danes vidimo, da so tanki in vojaki še kako prisotni v naši realnosti. Na področju varnosti bo potrebno več evroatlantskega sodelovanja. Na tem bom delal še naprej, če mi bodo volivci to omogočili.
Prav tako bom branil ureditev, ki jo imamo v EU, saj omogoča majhnim narodom, da smo vidni tudi v sistemu odločanja. Spravno področje je moja stalnica, upam, da nam v tem mandatu uspe s spomenikom žrtvam vseh totalitarizmov.
Ne smem pozabiti na področje kulture in izobraževanja. Na tem polju sem si ustvaril ugled v EU, rad delam z mladimi in upam, da bom lahko s tem nadaljeval.
